The B 52's: Funplex (Astralwerks, 2008) Sreda, 9. 4. 2008 avtor/ica: Bozji_dar
Val oživljanja starih rock ikon v zadnjem času kar ne pojenja. Reanimacija že skorajda pozabljenih rockerskih legend iz polpreteklosti je riskanten posel, nemalokrat zgolj nepotrebno vzbujanje sladke nostalgije in le redkokdaj kaj več. V tem oziru je Nicku Caveu vsekakor uspel veliki met, saj se je lani prepričljivo vrnil s prepoznavno glasbo in močno avtorsko noto, ki spominja na njegove najboljše ustvarjalne momente. Diametralno nasprotno so se odrezali britanski Bauhaus, katerih nova plošča Go Away White je bila s strani kritike razglašena kot ena izmed najmanj potrebnih plošč vseh časov. The B-52's so se v tem povračilnem zosu znašli pravzaprav presenetljivo dobro in se po 16 letih popolne odsotnosti vračajo s prepričljivim albumom Funplex. Daleč od punkersko nabritih časov Rock Lobsterja še tam s konca 70-ih, toda povsem dostojno nadaljevanje zgodbe, ki se je prekinila leta 1992 z albumom Good Stuff.
Fred Schneider, Kate Pierson, Cindy Wilson in Keith Strickland se torej v samozavestnem slogu vračajo na glasbeno sceno. Po zgolj površnem poslušanju z nasmeškom na obrazu ugotoviš, da se bend v vsem tem času vsaj v glasbenem smislu ni veliko spremenil. Zadržali so vse najboljše kvalitete svoje godbe, igrivo radoživost in eksplozivno-plesen naboj skladb, ki jih je vedno uspešno dvigoval iz povprečja. Njihova pojava je vseskozi v veliki meri temeljila tudi na vizualni komponenti benda – na njihovem izgledu. Že samo ime benda izhaja iz značilno visoko letečih frizur, ki so vizualno zaznamovala njihovo medijsko prezenco. The B-52's so zaresni eksoti v glasbenem poslu. To je bend, ki se ne stara, ampak nasprotno pomlajuje. Mladostna razposajenost njihove godbe je v veliki meri tudi zasluga producenta britanskih legend New Order, Stevea Osbournea, ki je iz njihovih glasbenih idej izžel vso plesnost in iskrivo žurersko razpoloženje, ga oplemenitil s sodobno zvenečo elektronsko produkcijo in udarnemu ritmu njihovih skladb dodal še potrebno svežino. Rezultat je duhu časa primerna plošča, ki poleti že v prvem poizkusu. Koliko je njihova glasba relevantna v nekem širše družbeno-sociološkem kontekstu je drugo vprašanje, toda oboževalci njihove muzike nad novo ploščo sigurno ne bodo razočarani.
Uvodna dva singla Funplex in Pump odlično odražata energičnost in eksplozivnost njihovega povračilnega dejanja. Poleg omenjenih dveh skladb na albumu Funplex najdemo vsaj še tri potencialne hite, Hot Corner, Eyes Wide Open in zaključnega Keep This Party Going, ki prinašajo prepoznaven besedilni dialog med ženskim polom Kate Pierson in Fredovimi moško-šovinističnimi domislicami. Zanimiva bipolarnost in hkratno dopolnjevanje je še ena tistih prepoznavnih značilnosti njihove godbe, ki smo se je v preteklosti od njih navadili in bi se ji le stežka ali pa vsaj z obilico negodovanja odrekli. The B-52's brez Kate in Freda pač ne bi bili to, kar so.
Funplex je dober garant, da se stari feni skupini The B-52's ne bodo odrekli. Če so nekdaj popevali Love Shack, bodo sedaj Funplex in kar je bil nekoč Good Stuff bo zdaj Pump. Rock Lobster pa je po njihovem mnenju tako ali tako nedosegljiva mojstrovina, ki naj z velikimi črkami ostane zapisana v zgodovini. Bolj pomembno bo verjetno dejstvo, da bodo The B-52's, starostni razliki navkljub, z novim albumom gotovo osvojili tudi marsikatero mladostniško srce. Z nabrito glasbeno zmesjo, kakršno najdemo na albumu Funplex, bo to mačji kašelj. »Keep This Party Going.«
Komadi:
1. Pump
2. Hot Corner
3. Ultraviolet
4. Juliet of Spirits
5. Funplex
6. Eyes Wide Open
7. Love in the Year 3000
8. Deviant Ingredient
9. Too Much to Think About
10. Dancing Now
11. Keep This Party Going
