Za marsikoga, ki je lani naletel na tale album, je bila Mayra Andrade odkritje: nova zvezdica na nebu zelenortske etno popularne godbe in še ena potencialna naslednica velike Cesarie Evore. Album je tudi sicer naletel na dober sprejem, mnogi kritiki so ga konec leta uvrščali na lestvice najboljšega, kar je lani izšlo na področju svetovih godb, Mayra pa je s prepričljivimi promocijskimi nastopi na izbranih prizoriščih in festivalih, tudi na WOMEXu, to njegovo prepoznavnost še dodatno okrepila. (več!)
* Za marsikoga, ki je lani naletel na tale album, je bila Mayra Andrade odkritje: nova zvezdica na nebu zelenortske etno popularne godbe in še ena potencialna naslednica velike Cesarie Evore, ki se je navidez pojavila od nikoder. Album je tudi sicer naletel na dober sprejem, mnogi kritiki so ga konec leta uvrščali na lestvice najboljšega, kar je lani izšlo na področju t. im. »svetovih godb«, Mayra pa je s prepričljivimi promocijskimi nastopi na izbranih prizoriščih in festivalih, med drugim tudi na WOMEXu, to njegovo prepoznavnost še dodatno okrepila. No, že to, da je nek prvenec ne ravno pretenciozne produkcije, brez sodelovanja zvenečih imen in brez posebej agresivne promocije v zelo ostri konkurenci med lani izdanimi diskografskimi izdelki – saj so lani izdali svoje plošče številni mednarodno že dolgo uveljavljeni afriški in drugi etno glasbeniki – uspel pritegniti takšno pozornost, je razlog za njegovo predstavitev. Ob njegovem poslušanju pa se izkaže, da sicer ne prinaša ničesar epohalno novega ali vsaj bistveno drugačnega, da pa je v petju, interpretaciji, aranžmajih in instrumentalnih prispevkih, ki so se na njem zlili v dvanajst značilno »luzofonskih« skladbic, nekaj več; nekaj, kar ustvarja njegovo privlačnost in potem povratno naklonjenost poslušalca predstavljeni vsebini ter še posebej predstavi, ki si jo je z njim ustvarila njegova avtorica. Vredno preverjanja.
