Politika> OFF Komentar

Ko so Irci pretekli četrtek na referendumu odločili izreči »nil« lizbonski pogodbi, se je nanje s strani matere Evrope usul plaz očitkov. Vodilne glave Unije so kvazi zaskrbljenih obrazov in z grožnjami o zaustavitvi nekaterih evropskih procesov vnovič pokazali, kako velik je razkorak med evropskim birokratizmom idealnih predstav in neposredno ljudsko voljo.


Ko so Irci pretekli četrtek na referendumu odločili izreči »nil« lizbonski pogodbi, se je nanje s strani matere Evrope usul plaz očitkov. Vodilne glave Unije so kvazi zaskrbljenih obrazov in z grožnjami o zaustavitvi nekaterih evropskih procesov vnovič pokazali, kako velik je razkorak med evropskim birokratizmom idealnih predstav in neposredno ljudsko voljo.

Zanimivo je bilo opazovati pro-evropske irske politike in nekatera vodilna evropska imena že nekaj dni pred samim referendumom. Kot šofer, ki svojo desetletje in pol staro avtomobilsko kripo negotovo pelje na tehnični pregled, so irski voditelji tresočih se rok ljudstvu v presojo ponujali najnovejše iz Bruslja, pardon Lizbone. Strah pred ponovitvijo rezultata glasovanja o niški pogodbi je povzročal nelagodje, ki bi se mu najraje - če ne bi drugače s sodbo iz leta sedeminosemdeset velevalo irsko ustavno sodišče - izvili, kot so to naredile do sedaj vse druge članice EU. Namesto tega so se politikom izvili volivci ter zavrnili še »Lizbono«. Reakcija evro-mašinerije po okvari enega od ležajev, a za normalno delovanje neobhodno potrebnega, je bila pričakovana.

Evropski politiki so si s taktiko »posledica pred vzrokom« in s prenosom krivde nadeli nebogljen in nič kriv obraz, hkrati pa ponekod izrekali že prav resignirane misli. Besed o krizi, ustavitvi določenih procesov smo sicer vajeni že s kakšnih drugih neuspelih evro-referendumov; ustaljenim političnim mantram pa očitno še ni potekel rok uporabe. Unija se je ob opisovanju realnosti, v katero naj bi jo pahnil irski »ne«, povsem pozabila povprašati o vzrokih za to, če pa se je, je našla prav mitične odgovore. Razlogi kot je praktična nepoučenost volivcev z novo pogodbo, so za večino evro-politikov drugotnega pomena. Kako bi tudi pričakovali drugače, ko pa verjetno niti sami niso dosti na boljšem. V tem kontekstu se zdi odločitev naključnega Irca »za glasovanje za o vprašanju, o katerem ne ve ničesar, nemoralno« še kako na mestu.

Na drugi strani pa gredo politikom še kako lahko z ust puhlice, kot so tradicionalna irska evro-skepsa in premalo aktivna propaganda. Tem se sicer na momente pridružijo tudi tehtnejši argumenti, kot je tisti o domnevno vse slabšem gospodarskem položaju Ircev. Vsem očitkom pa je bolj ali manj skupno to, da prelagajo razloge za »krivdo« na ramena irskih volivcev.

Demagoškim in populističnim domislicam se je vehementno pridružil tudi slovenski evro-poslanec Jelko Kacin, ki pa vzroke za nenaklonjenost Ircev do Evropske unije vidi v nasprotovanju angleški politiki. Kacin namesto, da bi v demokratični maniri pozdravil referendumsko odločanje o tako pomembnem vprašanju kot je evropska pogodba, brezsramno deli pavšalne in sila površne očitke. Še huje pa je to, da skupaj z evro-kolegom Lojzetom Peterletom, s katerim sta v eni od oddaj »nacionalke« analizirala irsko odločitev, pozabljata, kako smo se do lizbonske pogodbe vedli v Sloveniji. Z absurdno hitro ratifikacijo le-te - hja, vsaj nekje moramo biti med prvimi v Uniji - nismo uspeli niti pomisliti na njo, kaj šele, da bi bila njena določila vnesena v širšo javno razpravo. Smo pa zato kao izpadli odgovorni, ker da Evropski uniji predsedujoča država pa že ne sme imeti zadržkov – ki jih sprožijo javne debate - do nečesa takega kot je Lizbonska pogodba.

S hitropoteznimi reakcijami, brez pravih argumentov in z vsiljevanjem občutka krivde irskim volivcem Evropska unija kaže, kako kratek je prag njenega razumevanja in tudi strpnosti. Namesto, da bi demokratično voljo Ircev, iz kakršnih koli razlogov je ta že izšla, pozdravili ter skušali najti boljšo rešitev, so se poslužili negodovanja in udarcev na prvo žogo, s katerimi pa že kalkulirajo, kako bi Irsko prisilili, da vendar pristane na Lizbonsko pogodbo, saj se bo ratificiranje pogodbe nadaljevalo. Da pa je Evropa iz birokracije polnih bruseljskih pisarn videti drugače kot iz ulic sedemindvajsetih držav, je v Uniji mnogoterih hitrosti in dveh svetov najbrž prepozno opozarjati.

Tokratni OFF komentar je napisal Nejc.