Najnovejša knjiga Janeza Strehovca Besedilo in novi mediji je logično in konsistentno nadaljevanje njegovega dosedanjega opusa. Za neinformirane, gre za doktorja estetike, filozofa umetnosti in brez dvoma najpomembnejšega teoretika novih medijev na Slovenskem, ki je do zdaj objavil kar šest znanstvenih monografij in ki očitno ne namerava upočasniti tempa izdajanja ene odlične knjige vsaka tri ali štiri leta.

Ne moremo reči, da so knjige gospoda Strehovca ostale neopažene in da on ni znano in priznano ime v slovenskem kulturnem prostoru. Vendar si upamo zatrditi, da so glede na izjemne teoretske dosežke, ki jih uvrščajo v sam vrh svetovne teorije novih medijev, te knjige na Slovenskem - pogojno rečeno – ostale bolj ali manj spregledane.

Tako recimo gospod Strehovec, čigar teksti so uvrščeni med obvezno in priporočeno literaturo na nekaj podiplomskih programih ameriških, avstralskih in finskih univerz, nima niti enega obveznega ali priporočenega teksta na Medijskih študijah na ljubljanskem inštitutu za podiplomski humanistični študij ISH. Mogoče ga tudi berejo, vendar ga redkokdaj navajajo … Gospod Strehovec je namreč zasebni raziskovalec, ki ne pripada niti enemu znanstvenemu, kulturnemu, medijskemu, založniškemu, političnemu ali katerem koli drugemu društvu, lobiju ali klanu.

Ne, gospod Strehovec ni ne lacanovec, ne heideggerjanec, ne badioujevec. Gospod Strehovec je manovichevec! Verjetno se večina med vami zdaj vpraša: »Kaj za boga pa je zdaj to?« Če še niste slišali za ruskega priseljenca v ZDA Leva Manovicha, umetnika, kritika in teoretika novih medijev - ki ima sicer prevedena v slovenščino uboga dva članka - potem se sploh nimamo kaj pogovarjati o novih medijih …
- Čaki malo, kaj za boga pa so sploh novi mediji?!

Lev Manovich v svojem razvpitem delu iz leta 2001 Jezik novih medijev ponuja prvo sistematično in eksaktno, do danes najbrž še ne preseženo teorijo novih medijev. Vendar se bojimo, da bo tamkajšnja definicija novih medijev vnesla preveč teorije v vaša lena radijska ušesa. Tako da vam bomo to povedali zelo poenostavljeno in po domače: novi mediji segajo vse od medmrežja in spletne strani, prek digitalnega videa, radia in televizije do računalniških iger, mobilnih zaslonskih naprav, digitalnih literatur in tako naprej. In prav s slednjimi se ukvarja doktor Strehovec v svoji najnovejši knjigi, ki nosi podnaslov: Od tiskanih besedil k digitalni besedilnosti in digitalnim literaturam.

Vendar naj vas ta naslov ne zavede in ne prestraši. Primo, doktor Strehovec se v knjigi Besedilo in novi mediji ne ukvarja samo z besedili. Tako kot je v knjigah Tehnokultura, kultura tehna in Umetnost interneta namenjal opazno pozornost digitalnim literaturam, tako tudi v najnovejši knjigi ne referira samo na novomedijska besedila, ampak zajema področja, ki usmerjajo k širšim interpretacijam sodobne novomedijske kulture. Tako poleg poglavij o digitalni poeziji, blogu in branju kot celostni izkušnji in dogodku v knjigi najdemo tudi poglavji o Spletu 2.0 in temeljnih kulturnih obratih ali pa poglavjih o filozofiji mobilnih tehnologij in gibljivih digitalnih podobah.

Secundo, to, da je doktor Strehovec izjemno teoretsko podkovan, še ne pomeni, da je težek za branje ali, bog ne daj, dolgočasen. Dovolj bo, da vam rečemo, da v znanstveni monografiji, ki tehta več kot 300 strani, najdemo samo nekaj opomb, ki pa, glej ga, ne zasedajo nekaj strani teksta, ampak komaj eno ubogo vrstico. Še več, njegova najnovejša knjiga se konča z nekaj krajšimi sklepnimi teksti, ki opuščajo strožja merila znanstvenosti in prehajajo tudi na področje esejistike, občasno tudi odlične proze, če ne celo vrhunske poezije. To ne preseneča preveč, če vemo, da je gospod Strehovec poleg šestih znanstvenih monografij objavil tudi tri pesniške zbirke.

Od esejista, prozaista in pesnika Strehovca tako izvemo, da kolesar Strehovec vsak božji dan kolesari po Ljubljani ter da obstajata tudi sprehajalec Strehovec, ki se raje sprehaja po BTC-ju kot po ultimativnem virtualnem prostoru, in pa planinec Strehovec, ki mu niso tuji vzponi po najvišjih evropskih gorah francoskih in švicarskih Alp. In če to ni dovolj, izvemo, da obstaja še svetovni popotnik Strehovec, ki mu niso tuji Monte Carlo, Capetown, Melbourne, Rio de Janeiro ali Los Angeles.

Vendar vsem tem Strehovcem vse to očitno ni bilo dovolj, saj nam gospod, doktor, esejist, prozaist, pesnik, kolesar, sprehajalec, planinec in svetovni popotnik Strehovec na samem koncu knjige postreže s pravo vohunsko zgodbo! Brez vsake šale, državljan Strehovec je prepričan, da mu sledijo in ga nadzorujejo agenti slovenske varnostne službe. In jaz mu verjamem. Prav tako kot on niti pisec tega teksta »niti malo ne bi verjel, da se kaj takega lahko zgodi samotnemu posamezniku na tem koncu sveta«, vendar državljan Strehovec pravi, »da v njegovem primeru ne gre za nobene utvare, domneve in prisluhe, ampak za razvidna dejstva, ki jih že dolgo dokumentira in analizira«.

In jaz mu moram verjeti. Ker če ne verjamemo filozofom, znanstvenikom in umetnikom, komu bomo verjeli? Varnostnim službam? Medijem? Tudi Žižek je pravil, da so mu sledili in mu verjetno še naprej sledijo … Ker varnostne službe še naprej obstajajo. Tudi v »svobodnem«, globaliziranem svetu. In če ne sledijo filozofom, znanstvenikom in umetnikom, komu bodo sledile? Teroristom? Kriminalcem? Novinarjem? Za varnostno-informativne službe ni neke bistvene razlike. Varnostne službe plača država, da bi nadzirala državljane. In s pomočjo novih medijev je to danes lažje kot kadar koli prej.

Vendar, glej ga zlomka, konec zgodbe pravi, da se svetovni popotnik Strehovec z ene svojih poti na tuje ni vrnil le s strokovnimi knjigami, ampak je prinesel tudi dovolj orodij, namenjenih poklicnemu protiobveščevalnemu delu. Tako pravi zgodba: »Vsiljivcem, ki so posegli v mojo zasebnost, zato zdaj vračam milo za drago; tudi oni so snemani in zasledovani s pomočjo naprednih tehnologij. Tudi o njih se zbirajo podatki. Država, katere potni list imajo, ni več zanesljivo ozemlje glede varovanja zasebnih podatkov. Šli so predaleč. Toda zanje sem pripravil odgovor, izražen v mediju, za katerega menijo, da ga le oni poznajo. In da smejo le oni v njemu delovati.«

Nove medije je za vas vohunil Bojan Anđelković.