Mario Batelič recenzira novo ploščo argentinskega boema Melinga ... (v celoti!)
* Argentinski tango velja za enega najbolj samosvojih in trdoživih tradicionalnih idiomov. K nezmanjšanjemu zanimanju za njegovo s pritajeno strastjo in melanholijo obloženo muziko prispevajo številni posodobljevalci njegovega tipičnega, le na videz preprostega ritmičnega vzorca. To so tisti, ki omamne plesne korake narekujejo z elektronskimi vložki, kot so “šmekerji” Gotan Project, in tisti, ki se od dediščine toliko ne oddaljujejo, a vendarle vanjo vnašajo še kako slišne spremembe in dodatke.
Nekaj takih izvajalcev smo pred leti lahko slišali na Festivalu argentinske kulture v Cankarjevem domu, med drugim dva izrazita in samosvoja pevca. Cristóbala Repetta, ki je oživljal patino starih mojstrov, ter Juana Carlosa Cáceresa, v Parizu živečega tangista, ki se je izkazal s sočnim prepletom šansona in tanga s prvinami afriške glasbe. Oba sta kot gosta prisotna na albumu pevca Daniela Melinga, še enega izmed zastavonoš predrugačenja tradicije in še enega, ki ga bomo kmalu, 3. oktobra, na abonmaju Glasbe sveta lahko poslušali v živo.
Melingo ima za seboj burno in muzično precej raznovrstno življenje; je boem, poet, v 80. letih prejšnjega stoletja je bil del rockovske subkulture. Je multiinštrumentalist, kar ni ravno pravilo za pevce tanga; poleg prebiranja kitare piha še v klarinet in saksofon. Njegova raznovrstnost pronica iz vsake skladbe njegovega novega, tretjega albuma s pomenljivim naslovom Tango Maldito – Prekleti tango.
Čeprav je poudarek vsakega pétega tanga na vokalu, brsti Melingov tango od številnih inštrumentalnih in zvočnih presežkov. Ko pravimo “zvočnih”, merimo na malone obvezne dodatke k vsaki pesmi v vidu posnetih glasov, bodisi otrok ali ptic ali drugih šumov, ki pesmim pridajo živahnost in privlačnost. Občasno se Melingo poslužuje tudi kakega drugega zvočnega učinka, denimo odmeva, ki v njegovih s čutno-hrapavim glasom zapetih besed na plan potegne svojevrstno filmsko, dramsko vzdušje.
Sem ter tja se Melingo povsem oddalji od tanga, na primer z vpeljavo še enega tipičnega argentinskgea idioma, kakršen je denimo chamamé (pri nas ga je na omenjenem festivalu predstavil harmonikar Chango Spasiuk). Tu in tam škripavo violino zanese v balkanski godbi bližnjo zvenenje ali pa cel dobro namazan bend zablodi v alterrockovski šanson, razčustvovano balado, ki bi jo lahko posneli katerikoli sodobni predstavniki folka ali americane. Skladbe si sledijo domišljeno, kot bi zares gledali oziroma poslušali filmsko delo, ki se ne da zvesti le na en kader ali sekvenco, pač pa ga je treba zaobjeti v celoti in celovitosti.
Prav takšen je Tango Maldito, album odbitih aranžmajev, presunljivih Melingovih interpretacij, za katere se vedno zdi, da se namerno ne izpoje do konca, ter imenitnih inštrumentalnih pasaž. V teh briljirajo prav vsi glasbeniki od namerno tihega bandoneonista do pretanjenih klavirskih tipkanj, globokega in valujočega kontrabasa pa tja do omenjenih gromkih in zapeljvih violin. Vse to te, če se tej slastni muziki predaš le za hip, v istem hipu odpelje v poglobljeni posluh, v sanjarjenje ali kako drugačno ustvarjalno valovanje tistih možganskih celic, kjer se nahaja center za občudovanje posebnih, izstopajočih umetniških dosežkov. Vsekakor vredno večkratnega poslušanja, občudovanja in koncertnega preverjanja!
