Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Glasba> RŠ recenzija

Gutbucket!!!
_THURSDAY, 25. 9. 2008
avtor/ica: Andrej Hočevar

Andrej Hočevar recenzira ponovno gostovanje brookylnskih samo oklicanih punk jazzerjev Gutbucket v Menzi pri Koritu ...

Gutbucket: Menza pri koritu, torek, 23. septembra

V torek je v Menzi pri koritu na ljubljanski Metelkovi nastopila zasedba Gutbucket iz Brooklyna. Dogodek se je zgodil v okviru koncertnega cikla Džez pri koritu, od katerega se smemo upravičeno nadejati še kakšnega glasbenega posladka. Predvsem gre za to, da dobimo priložnost v živo doživeti premikanje mej in zabrisovanja ločnic med jazzom in drugimi glasbenimi izrazi. Gutbucket, alternativni dekonstruktivistični fake jazz-core kvartet, je na svojem energičnem koncertu ponudil kar najboljšo priložnost za preverjanje dojemljivosti za razlike med talilnico in solatnim krožnikom sodobnih jazzovskih kompozicij.

Gutbucket obstajajo že od leta 1999 in so do zdaj izdali tri studijske albume, letos pa še obsežno koncertno kompilacijo nastopov prejsnjih šestih let na devedeju. Od lani nastopajo z novim bobnarjem, kar je tudi edina sprememba v zasedbi vse od njihovega nastanka. Njihovo glasbo se zdi mogoče težko opisati, vendar ji zlahko prilepimo skoraj katerokoli oznako, s čimer seveda nekoliko zgrešimo poanto. Dovolj povedno je že dejstvo, da se člani benda sami ne znajo ali nočejo enoznačno okarakterizirati. Kitarist Ty Citerman o svoji izkušnji pravi, da jih imajo v Evropi bojda za jazz bend in jih vabijo na festivale, češ da jih smatrajo kot umetnost. Kaj da predstavljajo na domačih ameriških tleh, tega ne ve. Mogoče pa znajo o tem le kaj več povedati na gostovanjih na ameriških univerzah.

V redu, to se sliši čisto lepo, a tukaj bi vendarle kazalo še kaj dodati, ne da bi hoteli preglasiti zahtevo po glasbeni odprtosti. Verjetno bi bilo najlažje reči, da so Gutbucket v nekem smislu del tako imenovane downtown scene, saj so ne nazadnje svoj prvi album izdali pri založbi Knitting Factory Records, kar upravičeno sme veljati kot (umetniški) stejtment. Vendar bi bilo verjetno bolje govoriti le o bolj ali manj oddaljenih glasbenih sorodnikih, ki so z Gutbucket primerljivi po mogoče zgolj eni lastnosti, zakaj ta bend jih v sebi združuje neverjetno veliko. Gotovo ne moremo mimo tega ali onega projekta Johna Zorna (to bržkone velja še posebej za saksofonista) ali pa denimo kultnih Lounge Lizards in vse tja do Billa Laswella ter Marca Ribota, če ne celo Billa Frisella. In kot da bi s tem bilo kaj bolj jasno, naj omenimo, da je k odločilnemu premiku v zvočni sliki benda pripomoglo predvsem to, da se je basist menda na pamet naučil vse basovske linije Paula McCartneya, kitarist pa se je vrgel v Hendrixa, kot člani Gutbuckets razlagajo na svoji spletni strani. Je zdaj že jasno, da pri vsem tem manjka samo še večni nestor improviziranega in free jazza, Ornette Coleman? Tako je. Na koncu bomo ugotovili, da je jazza od vsega še najmanj, vendar je to predvsem stvar interpretacije in posameznikove pripravljenosti za razširjanje področja boja.

Glavna je namreč igriva in angažirana ljubezen do plejade glasbenih izrazov in kompozicijskih tehnik, kar Gutbucket izvedejo z izjemno tehnično spretnostjo in izrazno prepričljivostjo. Manj jazzovski od zgodnjih Lounge Lizards in mnogo manj noiseovski od kakšnih Painkiller, so Gutbucket idealna dekonstrukcija jazza in nato še vseh mogočih žanrov, ki so jih sposobni združiti znotraj enega samega komada. Njihove kompozicije so vedno znova razburljive in nepredvidljive. V tem je dekonstrukcijski moment – ko se že mogoče zdi, da bomo slišali komad v preprostem štiri- ali šestčetrtinskem taktu, se njihovo igranje nenadoma pretrga kot preskakujoča plošča, s to razliko, da je seveda vse pod budnim nadzorom. Neparne ritme moramo pri Gutbucket zato res razumeti kot ritme z napako, ker so nalašč predstavljeni zavajajoče, njihovi prelomi pa opozarjajo na formalne značilnosti glasbe vobče in trenutno zlorabljanega idioma posebej. Ni odveč še enkrat poudariti kompozicijskega značaja njihove glasbe, ki zelo natančno definira posamezne strukturne segmente, znotraj katerih se posameznim glasbenikom odpirajo možnosti za improvizacijo, vendar skoraj nikoli vsem štirim istočasno. Res poenostavljeno rečeno bi lahko vzeli skoraj poljuben komad in ga poskusili opisati na način, če zimproviziramo, toliko taktov kvazi latino melodije v kvazi šestčetrtinskem taktu, potem toliko taktov noisea in za zaključek še kvazi country vložek za kitaro, ki naj ga prerešetajo sinkopirani izpadi bobnarja, da ne bi slučajno nasedli in šli komu na limanice. Zato je Gutbucket treba nujno postaviti v očitno nasprotje s starim geslom Flying Lutenbachers, Uničiti vso glasbo!, in se raje zavzemati za aktivno dekonstrukcijo vse glasbe, ki samo povečuje zavest o njeni kompleksnosti. S tem se tudi meja med talilnico in solatnim krožnikom počasi zabrisuje, kar je samo še dodatna kvaliteta, o čemer tudi na živem nastopu Gutbucket ni moglo biti nobenega dvoma. Pri vsem omenjenem je njihova glasba v koncertni izvedbi zvenela povsem osredotočeno.

Tako so bili v torek na odru altovski saksofonist Ken Thompson, kitarist Ty Citerman, basist Eric Rockwin in bobnar Adam D. Gold, ki je zamenjal prejšnjega Paula Chuffa. Debelo uro trajajoši nastop brooklynske štirke je bil nabit z energijo, značilno raztreščen in obenem neverjetno konsistenten. Na željo zelo dojemljive in dobro razpoložene publike pa smo za zaključek dobili še dva komada v dodatku – enega za vegetarijance (Tofu Don’t Bleed) in enega za mesojedce, ki so se menda počutili prikrajšane, so pa bili po odzivu sodeč bolj maloštevilni, najverjetneje pa samo bolj zadržani. Oba komada je napovedal kitarist, poudariti pa želim zgolj to, da je ned bendom in publiko obstajal dober odnos. Daleč najbolj divjaški je bil saksofonist, ki je neprestano skakal gor in dol po odru in s celim telesom prenašal svoje igrivo razpoloženje še na poslušalce. Med njimi so bili nekateri tudi precej plesno razpoloženi, ne glede na to, da smo nekateri drugi prišli naravnost iz Gleja z večera nekoliko manj poskočne, a nič manj navdušujoče glasbe. Proti koncu, na primer, je Ken Thomson nagajivo izvedel poskus, kako basistu spodnesti inštrument. S tem je sicer dobro razpoloženega Erica Rockwina, ki pa se je vendar bolj domače počutil v klasični vlogi basista, ki zamišljeno ubira svoje globoke linije, s katerimi povezuje celoten bend, stoji pa pač bolj na mestu. No, tako spodbujen je moral stopiti prav na rob odra, kjer se je z nasmeškom na obrazu zazrt v tla lotil solaže. Mimogrede povedano, med celotnim incidentom Eric kot da ni izpustil niti enega samega tona. Toda če pustimo ob strani te ludistične eskapade, je Ken Thomson tudi največkrat spregovoril preko mikrofona in povedal kaj malega o komadih in bendu. Na primer, da je Eric Rockwin avtor komada Bork, Bork, Bork, note za katerega so ležale na tleh. Ali pa njegova rahlo cinična pripomba, da v bendu prihaja do sprememb, ker imata člana (kitarist in basist) zdaj pač otroke. To je v bistvu bila napoved komada Lucy, komentar pa je v celoti šel nekako takole, češ da ima kitarist zdaj hčerko in je od same sile moral kar napisati naslednji komad. Ty Citerman se je nasmehnil, komad z naslovom Lucy pa je bil, mimogrede rečeno, odličen.

Kot posrečena ilustracija za Gutbucket značilnega pastiša je zanimivo omeniti, da se je ta komad nekje v sredini naenkrat prelevil v nezgrešljivo imitacijo židovskega klezmerja. Ali pa recimo kompozicija z zadnjega albuma, Plague of the Legions, nemara besedna igra na Pledge of Allegiance, ki se nenadoma umiri, da lahko kitarist kot okusno začimbo navrže nekam kantrijaški vzorec, ki se spet prelevi v free jazzovsko improvizacijo za saksofon in bobne. Vse to gutbucket zaigrajo, kot da sploh ni nič narobe, kot da mora glasba biti natanko takšna. Ko pride trenutek noisea, so hrupni, kitarist pohodi par efektov; ko so mirni, so tihi in melodični; ko menjavajo stile, dajejo za vsak takt vtis, kot da niso nikoli igrali nič drugega.

Seveda je njihova glasba zabavna in igriva, vendar nikakor ni neresna, nasprotno. Prav ti kompozicijski prijemi slejkoprej kažejo spet k Ornettu Colemanu in njegovemu principu enakovrednega izmenjavanja ritma, melodije in še česa, kar je še dandanes bistveno za razumevanje marsikaterega glasbenega podviga, tudi prenekaterega Zornovega. Tu smo torej pri odlično uigranem bendu, ki vse to izpelje z lahkoto in virtuoznostjo, ki meandrira po najrazličnejsih glasbenih pokrajinah in je povsod enako doma. Na torkovem koncertu so se izkazali prav vsi štirje glasbeniki: divji Ken Thomson na saksofonu, neverjetno raznoliki Ty Citerman na električni kitari, bolj prizemljeni basist Eric Rockwin, ki tudi ni bil brez svojih trikov, in seveda izjemno natančni bobnar Adam D. Gold, ki je v vso zmešnjavo vnašal red in v red zmešnjavo. Odrski bend, skratka, ki je predstavil lep prerez kompozicij iz svojih treh studijskih albumov in še veliko novih, tokrat kot celota nekoliko bolj ostro, občasno celo rockersko naravnan. V vsakem primeru je bil to večer presežkov, ki kljub dobremu vzdušju v Menzi zaslužijo še veliko širši odmev.

Andrej Hočevar

Odvizzo; RŠ recenzija

_COMESFROM Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16423