 Glasba> RŠ recenzijaBulBul, Tumido!!!
Sobota, 15. 11. 2008
avtor/ica: martinad
Martina Dervarič recenzira koncerta tria BulBul in dueta Tumido v Menzi pri koritu ... (v celoti!)
* Sivemu in deževnemu četrtku, ki ga je spremljalo nelagodje ob jutranjih vandalističnih izpadih nad Jallo Jallo, je napoved koncerta dveh avstrijskih zasedb v Menzi pri koritu nudila upanje na zasuk rahlo morečega vzdušja, ki se je zagozdilo v dan kot neuklonljiv ostanek kosila med kočnike.
Koncert je otvoril dvojec Tumido, v sestavi Gigija Gratta na basu in Bernharda Breuerja na bobnih. Resnobnost njunega že skoraj akademsko-matematičnega izvajanja ritmičnih noise-rockovskih pohajanj po surovih in stopnjujočih se groovovskih brazdah spektra težjih rockerskih zvrsti, ki izhajajo iz usedlin gostega, surovega zvoka, je na trenutke utegnila zamajati usklajenost med bobni in basom. Kompleksnost njunih kompozicij namreč izgrajuje razgibanost zvoka, ki od izvajalcev terja kovaške žulje in napore kakšnega maratonca, ki se na cilju zna utopiti v lastnem znoju. Discipliniranost njunega nastopa je tako znal prekiniti kakšen ritmični zdrs, ki pa ga lahko zlahka oprostimo glede na nadaljnji potek dogajanja.
Naslednjo točko Menzinega večera so predstavili BulBul, zasedba, ki jo zaznamuje razigranost in humor v navezavi na nič manj kompleksno zvočno sliko. V četrtek se trojica sicer ni pojavila v odbitih maškeradnih opravah, a je z odra le vel duh igrivosti, ki je naturalistično mehčal inteligentnost natančnih bobnarskih eskapad, mastnega basa in kitarskega drkanja. Zvočno spogledovanje dodelanih komadov z dovzetnimi, plesno-razgrajaškimi ritmi se pri BulBul namreč izpolni z vokalnimi dovtipi, ki znajo razvezati sporočilni kod od zgolj besednega pomena. Dinamičen odrski nastop je deloval žgečkljivo za podplate, razgibano za boke, veseljaško za um in spodbudno za 'tankanje' napitkov, ki imajo kaj več učinka kot osvežujoča voda.
Kot tretja točka in hkrati vrhunec večera je nastopila odrsko-zvočna kolizíja obeh bandov. Nasproti so se postavili dva seta bobnov, dva basa in kitara z vokalom. Sproščena uigranost obeh bandov je nudila svojevrstno zvočno doživetje, ki ga je dopolnjevalo občasno poseganje po kakšnem trobilu. Stik z občinstvom je bil podkrepljen s sprehodi kakšnega izmed gostujočih glasbenikov med njim, predvsem pa z energijo, ki je sevala z odra. Kresanje isker med dvema bobnarjema in dvema basoma je še dodatno spodbudilo željo po potapljanju v vrtinčasto zvočno gmoto, naklonjeno pa je bilo tudi brisanju spomina na deževno noč polne lune zunaj sten menzinega klubskega prostora.
Za vzpostavitev dobrega vzdušja in odklop od 13. novembra je Menza kot gostitelj avstrijskih muzičarjev kot po naročilu izpolnila moja osebna pričakovanja glede zasuka nekega morečega razpoloženja. Tudi po koncu koncertnega dela četrtkovega dogajanja, smo bili priča vztrajnosti naelektrene navihanosti vseh prisotnih in deležnih prijetnega glasbeno-žurerskega druženja.
Sitnost četrtka si je v Menzi, obsijani s polno luno iz zob in misli trebila Martina Dervarič.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16979
|