 Kultura> KinobarV imenu očeta, sina in kapitala
Petek, 24. 4. 2009
avtor/ica: TisaV
Če bi Zalla ostal na začetni točki stereotipizacije dobrega in zla, bi bil »Oče naš« pravzaprav v brooklynsko bedo prestavljena imigrantska verzija Harryja Potterja ... seveda pa se Zalla odpravi dlje.
Celovečerni prvenec v Keniji rojenega in na newyorški Columbii izšolanega režiserja Christoperja Zalle »Oče naš« z drugim naslovom »Kri moje krvi«, ki je leta 2007 prepričal žirijo v Sundanceu in si izboril njeno veliko nagrado za najboljši film, se vsem liffeovskim zamudnikom te dni ponuja na ogled v Kinodvoru.
Filmu je močan pečat vtisnil direktor fotografije Igor Martinović – isti mojster kamere, ki je lovil tudi gravitacijsko levitacijo med newyorškima dvojčkoma »Človeka na žici« iz 2008. Martinovićeva kamera tokrat zasleduje trdno prizemljen boj za preživetje, ki ga na brooklynskih ulicah vsakodnevno bijejo mehiški imigrantje.
Sledeč ilegalnemu prehodu meje skupine Mehičanov, ki svoje zadnje dolarje naberejo za odhod v »deželo sanj«, nas Zalla in Martinović spoznata z mladeničema Pedrom in Juanom, med katerima se splete navidezno prijateljstvo kmalu pa tudi neprostovoljna zamenjava identitet.
Začetno stereotipizacijo, ki jo zastavi Zalla, v kateri Pedro zavzame mesto dobrega in pravičnega, Juan pa mesto zlobnega in goljufivega, režiser in scenarist podkrepi tudi s simbolnimi obeležji. Pedro je skupaj z ljubeznijo svoje mame podedoval tudi družinski medaljon, Juan pa poleg brazgotine, ki mu jo je zadejal oče, svojo pozicijo zlega vzpostavlja tudi z od očeta podedovanim pipcem.
Če bi Zalla ostal na tej točki, bi bil »Oče naš« pravzaprav v brooklynsko bedo prestavljena imigrantska verzija Harryja Potterja - pri čemer bi Juan s svojo inherentno zlobo predstavljal hudobca Mrlakensteina, Pedro pa z zaledjem iskrene starševske ljubezni zaznamovanega (in s tem nesmrtnega) malega Harryja.
Seveda pa se Zalla v svojem raziskovanju konstrukcije identitet odpravi dlje, saj se radikalna različnost Zallinih karakterjev začne stapljati v uniformen, utilitaristično naravnan človeški model. Tako dobroto na krutih brooklynskih ulicah obklešeta prazen želodec in neznanje angleščine, zlo pa v svoji skrajni eskalaciji dobi človeški prizven in zasnutke obžalovanja.
»Oče naš« je režiserjev poskus prikaza iskanja »svojega prostora pod soncem« - je film o iskanju očeta, ki ga nisi nikoli srečal in tako tudi film o iskanju lastne identitete. Klasičnemu filmu o zrušenih sanjah boljšega življenja v ZDA pa Zalla dodaja prikaz širšega poskusa posameznikovega sprejemanja v družbeno skupnost - pri čemer se država seveda izkaže za bolj mačehovsko od očeta, ki te je spočel po nesreči.
Zallin prvenec je film o sesutih idealih in porušeni morali, med katerimi se za kanček trenutka zasvetijo obrisi človečnosti. Skriti trenutki intime, ki se stkejo med glavnimi protagonisti so dovolj, da postaneta odtujenost in krutost velemesta še bolj boleči in tragični.
Pozicija imigranta je namreč pozicija večnega tujca obsojenega na ulični kriminal, pomivanje posode in težka fizična dela. Je pozicija, ki dodatno nadgrajuje inherentno osamljenost in grenkobo očeta Diega Martineza, ki ga v filmu izjemno upodobi Jesus Ochoa.
Diegovo obsesivno kopičenje denarja postane blažitev urezov osebne tragedije in njegovih izgubljenih mladostniških sanj. Paralele s celotnim kapitalističnim sistemom so seveda le korak dalje … Kakšne mladostniške sanje so se porušile človeški družbi, da je kot svoj omnipotentni simptom izoblikovala kapitalizem?
V imenu očeta, sina in kapitala si je mrmrala TisaV
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=18941
|