 Glasba> RŠ recenzijaDruga godba- drugi dan!!!
Sreda, 20. 5. 2009
avtor/ica: MarioB
Mario Batelič recenzira nastop tria Derya Türkan, Uğur Işik in Renaud Garcia-Fons v Klubu cankarjevega doma ... (v celoti!)
Derya Türkan, Uğur Işik in Renaud Garcia-Fons, 19. 5. '09; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Če sem bil avtor recenzije v dvomih, da bo včerajšnji odlični nastop Victorja Déméja zaradi zgodnje ure ostal neopažen, sem se prav tako presenetil, ko sem izvedel, da je koncert turške glasbe drugega dneva Druge godbe razprodan. Tokrat je bila podlaga za moj dvom obilo drugogodbaških dogodkov in že prislovično nezanimanje domače publike za, na naših odrih, redko slišane muzike. To se je že večkrat pokazalo prav na Cankarjevih torkih, kjer so v letošnji sezoni marsikateri res presežni nastopi potekali pred maloštevilnim občinstvom. A kaže, da so se prisluškovalci godb prebudili iz pomladne utrujenosti ter da so začeli bolj zavzeto spremljati napovedi dogajanj. Navsezadnje starodavne turške glasbe ne slišimo prav vsak dan.
In trojica izvajalcev na včerajšnjem nastopu je bila še kako poklicana, da godbo, ki so jo igrali sultanom v 17. stoletju, izvede prepričljivo in suvereno. Turška člana tria, Derya Türkan na tradicionalnem godalu kemančeju in Uğur Işik na violončelu sodita med najvidnejša mlajša poustvarjalca tradicije. Francoski člen Renaud Garcia Fons na kontrabasu je po eni strani zvabil še kakega jazzerja, po drugi strani pa je v svojih prejšnjih projektih, denimo na Jazz Cerkno videnem Arcoluz, izkazal razumevanje za tradicionalno godbo.
Turško-francoska naveza je igrala potopljeno in zbrano, pravzaprav tako odmaknjeno od okolja, da niso občinstvu namenili nobene razlage ali uvoda v skladbe. Te so se vile druga za drugo v sosledju, ki je počasi, a vztrajno iz skupka sestavnih delov ustvarila širše zvočno valovanje, z ornamenti bogato izvezeno tapiserijo, hipnotično in omamno, ki je razkazovala veščino in obvladovanje muzičistov. Le-to se je kazalo tako v skupinski medigri, v kateri večkrat od silnih strun nisi zapopadel, kdo pravzaprav kaj igra, do solističnih odklopov, ki so skladbe odpeljale v meditativne, eterične višave.
Tukaj je bil v ospredju kajpak vodja tria, kemančist Derya Türkan, ki je na strunah dosegal nevsakdanje zvoke, ki so se po barvi in razsežnosti mestoma približevali zvoku kake lesene piščali, denimo armenskemu duduku in posledično človeškemu glasu. Bilo je slišati kot odmev kake starodavne molitve, zaklinjanja, pesmi, oziroma ljubezenske izjave.
V skladbah, ki se niso ponašale s solo-izleti, pa smo navdušeno spremljali, kako trojka družno plete zapleteno ritmiko komadov. Ob tem so tkali tudi melodične vzorce ter ornamente. Občasno pa sta tudi preostala člana tria kako skladbo okrasila z navdihnjenimi soli, ki so bili spretno vpeti v skladbe, enkrat v bolj komornem, introspektivnem vzdušju, drugič, denimo pri kontrabasistovem uvodu v eno skladbo, pa že na meji svobodnjaškega jazza.
Edina pripomba leti na dolžino nastopa; že prvi del koncerta je bil nenavadno kratek, morda so odigrali kakih pet krajših skladb. Ko pa se je drugi del začel z nekaj bolj elaboriranimi daljšimi skladbami, smo pomislili, da se bo ves nastop začel razvijati v omamno akumulacijo že slišanega z novimi virtuoznimi dodatki, a se je trio kmalu spet vrnil h krajšim komadom ter tudi sam koncert zaključil prezgodaj. Slišali smo le en dodatek, kar je res škoda, kajti zdelo se je, da nas bo vznesena glasba, kakršni smo bili priča na začetku drugega dela, ponesla v mistične sfere, pa se to niti ni moglo zgoditi. Skratka, malo je manjkalo, pa bi nastop ocenili s superlativi, tako pa je umanjkal nek za koncerte logični dramaturški lok, presežek, veliki finale. Vsekakor so igrali odlično, a s koncerta smo vseeno odšli z željo po še ...
Na večeru tradicionalne turške godbe je bil Mario Batelić.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=19260
|