Čez štirinajst dni bo minilo četrt stoletja, odkar je umrl poslednji izmed normalnih politikov na evropski celini – generalni sekretar Komunistične partije Italije (PCI) Enrico Berlinguer. Tako zelo normalen je bil videti, da je vsakršna primerjava z današnjim stanjem stvari po Evropski zvezi farsa, primerjava s figurami v Italiji pa naravnost groteska. Tovariš Enrico je bil nekako »naravno kulturen«, če smem reči tako, ko se spomnim na njegovo obličje...
Čez štirinajst dni bo minilo četrt stoletja, odkar je umrl poslednji izmed normalnih politikov na evropski celini – generalni sekretar Komunistične partije Italije (PCI) Enrico Berlinguer. Tako zelo normalen je bil videti, da je vsakršna primerjava z današnjim stanjem stvari po Evropski zvezi farsa, primerjava s figurami v Italiji pa naravnost groteska. Tovariš Enrico je bil nekako »naravno kulturen«, če smem reči tako, ko se spomnim na njegovo obličje, ki je bilo pogostoma obenem prešerno in rahlo zaskrbljeno, nagubano. Dajal je nenehen vtis, kakor da v centralnem komiteju od zore do mraka skrbi za vse državljane in državljanke, kakor da ima vizijo lepšega in pravičnejšega sveta, a bi šel še najraje po cesti in se pogovarjal in pogovarjal, spil enega kratkega in nadaljeval. Toda na njem ni bilo prav ničesar populističnega. Bil je ljudski in hkrati intelektualen, sever in hkrati tudi jug.
Skrbno zavezana kravata, tenkočutno poslušanje, ravno prav strastni govori, nobenih škandalov. Kako že pravijo v tistem razvpitem jugoslovanskem filmu? »Čez dan se dela, ponoči pa študira!« Celo pikri in vedno iskreni komik, režiser in igralec Roberto Benigni je, kar zadeva tovariša Enrica, izrekel en sam stavek: »Enrico Berlinguer sploh ni politik, on je pravzaprav pesnik.« In v izraz ljubezni do njega posnel enega verjetno najboljših, vsekakor pa najzanimivejših italijanskih filmov Berlinguer ti voglio bene (1977). Če si, skratka, zamislite figuro, ki je ravno obrnjena od Silvia Berlusconija, potem dobite pokojnega generalnega sekretarja PCI. V paru z dobrim stričkom in predsednikom republike Sandrom Pertinijem (znan tudi iz glasbenega sveta kot »Il presidente partigiano«) pa sta bila naravnost optimalna.
Tisto poletje 1984 sva z Alenko dovolj zgodaj opravila izpite (mimogrede: dovolj denarja za preživetje in še kakšno potovanje za navrh sva tedaj lahko zaslužila izključno z vsaktedenskim prevajanjem Politikinega Zabavnika v slovenščino) in jo že junija mahnila v Italijo. Zdaj bo kdo rekel, da pretiravam in mi je po mladostni glavi rojila še misel na Titov pogreb izpred štirih let, toda v današnjih internetnih časih ne bo težko najti nasprotnih dokazov. Bila sva priča poslednjim dnem človeškega razmerja do človeškega politika; če pogledam za nazaj, je to bil to zares konec nekega normalnega obdobja. Enrico Berlinguer je omahnil med govorom, v padovsko bolnišnico so ga prepeljali ravno tedaj, ko sva bila v mestu. Naslednje dni je bilo vse pritajeno, ljudje so hodili po prstih, molili, in to precej naravnost, gospa, ki nama je oddala sobo, je nenehno hlipala. Na vlaku proti Bologni pa se nama je pripetil déjà vu.
Tovariš Enrico je tačas namreč preminil. Na kljune lokomotiv, sem videl, so zapičili partijske zastave, mesto je bilo v transu, vse je bilo rdeče, bilo je konec sveta. Takšne Italije ne pomnim. Celo prislovično razboriti in medsebojno opravljivi na levici so se vsi nagnili tja nekam k srpu in kladivu. Med anarhisti, anarhosindikalisti, anarhokomunisti, trockisti, maoisti, stalinisti ... je bil mir. Vse bolonjske skvote so očedili in okrasili. Častitljiva univerza je bila obarvana tako lično in s tako pravimi barvami, da bi se bil človek takoj vpisal nanjo. Ljudje so sedeli v tišini po lokalih, v rokah držali časopisje, na katerem je z velikimi, mastnimi črkami pisalo »Addio!« in svoje kavice pili precej počasneje kakor sicer. Stereotip o prestrašenih Italijanih je tiste dni dobil svojo šarmantno podobo, kult osebnosti pa nekaj, kar je bilo v Enricovem primeru docela zasluženo in predvsem primerno. Čez nekaj dni se je vse zgrnilo v Rim in nastale so znane podobe o množičnem pogrebu vseh pogrebov.
Če dobro in brez idealizacije pogledamo v polpreteklo zgodovino, se je Enricu Berlinguerju dejansko posrečilo precej nemogočih reči – pokosil je populiste, dosegel spravo (»zgodovinski kompromis«) z drugimi tako imenovanimi demokratskimi silami (kakor vemo, je papež po drugi svetovni vojni italijanske komuniste in komunistke ekskomuniciral iz Cerkve), za marksistične ideje je znal potem navdušiti celo izpričane katoličane – Pier Paolo Pasolini bi si bil obliznil prste! – spretno se je umel izogniti očitkom, da podpira Rdeče brigade in terorizem, njegova pogumna potovanja v Moskvo in slavni napačni prevodi njegovih govorov, ko se je suvereno odmikal od kremeljske oblasti, pa so postali mitski.
Od leta 1972, ko je postal generalni sekretar, do junija 1976, ko je PCI na volitvah v parlament dobila znamenitih 34,4% glasov, je stranko spremenil v največjo marksistično bazo na Zahodu. Celo CIA je ostala povsem brez moči, tako lisičje zvito politiko je vozil skromni in predani Enrico s Sardinije. Če danes prebiramo hude polemike med časnikoma Pravda in l'Unità s srede sedemdesetih, se berejo kot vrhunska teorija. Berlinguer je v svojo ideološko vojno z Moskvo poslal težko partizansko topništvo, prekaljene filozofske bojevnike in mislece tipa Antonio Negri. Na Vzhodu so ostali brez sape in Italiji dovolili prosto pot v nekaj, kar so kasneje ponesrečeno imenovali evrokomunizem.
Enrico – naj mu očitamo buržoazne revizionistične poteze, prehitre domače kompromise, koketiranje z NATOm in kar je še takšnih reči – je ostal zelo pozitivna, predvsem pa neizpeta figura. Njegova zamisel o »demokratični alternativi« ni bila udejanjena nikdar. Šele danes, četrt stoletja po koncu njegovega svetlega obdobja, prihaja spet na dnevni red kot ena izmed možnosti, kako se zoperstaviti neoliberalnemu suženjstvu. Verjetno bo v naslednjih mesecih napajala še številne teorije, kajti Enrico Berlinguer je tik pred smrtjo resno razmišljal tudi o nečem podobnem, kot je danes precej opevani univerzalni temeljni dohodek za državljane in državljanke. Žal so te in takšne ideje izzvenele kot eksperiment – brezplačen javni mestni prevoz in poceni ljudske kuhinje s čitalnicami v Bologni so bile zadnji odsev neke prav posebne politike, ki je umrla 11. junija v simbolno že tako ali tako nasičenem, orwellovskem letu 1984.
