 Kultura> Dlako z jezika»Kulturna ekologija« in nove nevarnosti
Sreda, 3. 6. 2009
avtor/ica: Igor Bijuklič
Novi »zeleni« ali vsaj njihovi najvidnejši predstavniki nam dajejo slutiti, da se zmorejo ekologije lotili vsaj še na nivoju družbe in kulture. To predpostavlja, da bo na seznamu ogroženih vrst pristala tudi samonikla slovenska kultura in avtohtona vrsta Slovencev ter iz njih izhajajoče podvrste, recimo goveja juha, katolištvo, Prešernove in druge ustoličene poezije, kozolci, narodna glasba, slovenski jezik, razni Plečniki itd … Dobrodošli v živalskem in rastlinskem rezervatu naše ljubljene kulture.
ali kako slovenski »zeleni« razumejo čisto okolje …
Ekologija je zdaj postala obvezni modni dodatek skoraj vsake politične stranke. So pa tudi stranke, ki štejejo ekologijo za vodilo družbenega razvoja. Tako imenovane »zelene« stranke so bile od nekdaj šibka točka slovenske politične scene, čeprav so od nekdaj obstajali vsi pogoji za njihovo uveljavitev. Vendar se, kot kaže, medlost kani razkaditi. Pred vrati evropskih volitev smo dobili združbo, ki je samo sebe poimenovala Združeni zeleni. Splošno znano je, kdo vse sestavlja tokratne okoljeljube, vendar nam morda uhaja spoznanje, da so obenem ravno ti nevarno popačili klasično pojmovanje okoljevarstva.
Tokratne »zelene« krasi tudi slovita Lista za čisto pitno vodo Mihaela Jarca, dolgoletnega ljubljanskega mestnega svetnika in drugega človeka na kandidatni listi Združenih zelenih. Ob poznavanju Jarčevih podvigov za čistost pitne vode in v isti sapi za čistost slovenske samonikle kulture in naroda, se nam poraja slutnja, da pravzaprav ne gre na nobeno naključno zmešnjavo. Prej nasprotno. Diskurz ekologije je na moč podoben diskurzu šovinizma. Prvi se lahko skrije v drugega in obratno. Saj je preprosto. Če lahko imamo čisto vodo, zakaj ne bi imeli tudi, recimo, kulturno čiste družbe.
Meje, ki zamejujejo pomensko polje teh dveh pojmov, so se neslišno in neproblematično zabrisale. Kje se konča narava in kje se začnejo človeške zadeve kot kultura in politika, ni več točno znano. Vsi pa neskončno o tem čvekajo. Z zanosom in ponosom. V Sloveniji je zdaj nekaj povsem vsakdanjega, če šovinizem razumemo skozi optiko okoljevarstva. Pomislite za trenutek, kaj pravzaprav pomeni »želimo imeti čisto okolje«, ko zadeva, ki nima več meja, zdrsne v polje družbe, politike in, bog ne daj, kulture. Nič drugega kot protofašizem, preoblečen v skrb za čisto vodo ali okolje ali družbo ali kulturo ali kaj drugega, saj je vseeno, samo da je čisto!
Vlado Čuš, nosilec liste Združenih zelenih, je program koalicije preprosto strnil v klasične splošne želje o čistejšem okolju in kakovostnejšem življenju, vendar pazite, po njegovem mnenju bi to moralo zdaj zavzemati prav vse pore družbenega življenja! Kaj pa je zdaj to? Izgleda, da je poleg narave zdaj treba obvarovati pred onesnaženjem kar celotno družbo, do njenih najmanjših por. Pred čim pa? A morda to pomeni, da obstaja nekaj, kar lahko onesnaži tudi našo politično ureditev ali onečedi našo presvetlo narodno kulturo ali zasvinja naš samonikli živelj? Govoričenje o čistosti in higieni je dobro znano poglavje 20. stoletja.
Argumenti proti gradnji džamije se ravno zato pomenljivo sukajo ravno okoli »neskladnosti« s tradicionalno urbanistično tradicijo in kulturo. Resnici na ljubo, kot da se postmoderne poslovno-stanovanjske spake, ki prosto rastejo po mestu, s čim skladajo. Slaboumni argumenti, da bi to kazilo podobo Ljubljane, da to ne spada v ta prostor, da ne spada v to kulturno, saj smo ja tradicionalno katoliška kultura, muslimanstvo pa je nekaj nazadnjaškega, se trenutno postavljajo nad politično enakost državljanov in nad ustavno zagotovljene pravice.
Argumentov o pravici do veroizpovedi se branijo s trditvami, da ne gre le za verski, temveč tudi za kulturni center. In smo spet pri kulturi. Kaj pa, če je naša država le formalno urejena kot demokratična politična skupnost, ki zagotavlja svojim državljanom državljanske pravice, svoboščine in enakost? Dejansko pa gre za neko narodno, družbeno, še najbolj pa kulturno skupnost - ali bolje - enotno veliko družino, ki tradicionalno ne prenese mnogoterosti. V tej deželi je zatorej dovolj prostora za eno samo »zeleno«, in to je barva neokrnjene Slovenije, ob kateri občutimo tisto sladko ljubezen. Tista druga »zelena«, muslimanska, lahko svoje zadeve tudi naprej opravlja v telovadnici.
Novi »zeleni« ali vsaj njihovi najvidnejši predstavniki nam dajejo slutiti, da se zmorejo ekologije lotili vsaj še na nivoju družbe in kulture. To predpostavlja, da bo na seznamu ogroženih vrst pristala tudi samonikla slovenska kultura in avtohtona vrsta Slovencev ter iz njih izhajajoče podvrste, recimo goveja juha, katolištvo, Prešernove in druge ustoličene poezije, kozolci, narodna glasba, slovenski jezik, razni Plečniki itd … Dobrodošli v živalskem in rastlinskem rezervatu naše ljubljene kulture.
Zadeva je stopila naravnost v stadij blaznosti. Na institucionalnem nivoju! Namesto, da bi v tem primeru ostro obsodili kršenje ustave in državljanskih pravic, se raje posvečamo povsem resnim razpravam o tem, kako glasno bo dozdevno vpitje z minareta in kakšne posledice bo to imelo na vsakdanje življenje avtohtone vrste in njene kulture.
Histerija je samo eskalirala in finalno vprašanje je seveda bilo, ali bo zaradi islamskega versko-kulturnega centra narasla grožnja terorizma v državi Slovenija? Odgovor je seveda da! Kar so gospodje hoteli povedati, je, da gre za direktno teroristično akcijo proti slovenski kulturi in potem narodu in nadalje še njenim ogroženim podvrstam ter njihovi sveti pravici do neokrnjenega obstoja in avtohtonega razvoja. Ker je ravno kultura temelj slovenske države in ne politika in politično zagotovljene pravice, je povsem samoumevno, da lahko o takih kozlarijah celo razpravljamo javno in na državnem nivoju.
In ko bi se že zgodila nesreča, da bi, recimo, bila izvoljena prva dva kandidata z liste »Združeni zeleni«, Čuš in Jarc, potem vsaj upajmo, da jih bo Božja previdnost napotila bivat v najbolj muslimanski del Bruslja, v poslansko stanovanje, točno pod minaret z najglasnejšim mujezinom ali zvočnikom v mestu.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=19443
|