LAJKÓ FÉLIX: A Bokorból (Tilos az Á Produkció, 2009) (ponovitev 2. 8. '09 ob 00.30) Nedelja, 26. 7. 2009 avtor/ica: MarioB
Mario Batelić se spušča v novo solistično ploščo vojvodinskega violinista Lajka Felixa ... (v celoti!)
* Vojvodinski madžarski violinist Lajkó Félix – ki bi mu pravzaprav morali reči Félix Lajkó, a smo kar prevzeli madžarski način navajanja priimka pred imenom – je bil nekoč, začenši od druge polovice 90. let, dokaj reden gost naših poletnih odrov. Dejstvo, da že nekaj časa nismo slišali o njegovih dejavnosti, pojasnjuje opomba na njegovem spletnem domovanju, da bo zadnjih pet albumov kmalu dostopnih tudi zunaj Madžarske. Očitno gre za še enega odličnega glasbenika, ki niti najmanj ni neznan zunaj ožje ali širše domovine, a ki premalo dá na promocijo in distribucijo svojih izdelkov.
Tako je njegov pričujoči novi album A Bokorból prvi album, ki bo na voljo na srbskem tržišču po kar desetih letih. Razlog, da je priromal na naše valove, ki so njegovo glasbo prvi razširjali po šentflorjanski dolinici, pa je skorajšnji nastop v Kamniku. Tam bo gostoval na Kamfestu, kjer njegov nastop že zdaj napovedujejo kot osrednji dogodek, v potrditev statusa Félixa Lajka pri poznavalcih pa nemara priča dejstvo, da bo njegov koncert edini plačljivi na sicer brezplačnem festivalu.
Mi se spominjamo njegovega prvega slovenskega nastopa, ki pa je bil brezplačen; bilo je na Trnfestu, kjer je skupaj s svojim kvartetom v dobri uri odvihral tri dolge skladbe, ki so s svojo čustveno omamnostjo, strukturno slojevitostjo, ognjevitim pristopom in nenavadno deško pojavo tega violinista razgrele navdušeno občinstvo do te mere, da je sama takratna županja Vika Potočnik urgirala pri organizatorjih, da na njeno odgovornost bend lahko prekrši horo legalis in po 22.00 uri odigra še en dodatek.
Glede na podatke o njegovem nadaljnjem delovanju – kakor tudi na že od prej znane fakte, da je sodeloval tako v bendu Makúz
Györga Szabadosa, kakor tudi v projektu Borisa Kovača Ritual Nova – je prav škoda, da smo o tem samosvojem glasbeniku slišali tako malo novic, še manj pa njegove glasbe. Če se ne motimo, od albuma Srce cigansko, ki ga je posnel kot gost Bobana Markovića in njegovih trubačev, nismo imeli priložnosti slediti njegovemu raznolikemu ustvarjanju. Félix se ni udinjal le pri glasbenem udejstvovanju, kjer lahko kot največje uspehe štejemo sodelovanje z jazzovskim saksofonistom Mihalyjem Dreschom – še preden je Félix začel delati samostojne projekte – in z Alexandrom Balanescujem. Z njim ga povezuje kar nekaj podobnosti tako v slogu igranja kakor tudi v žanrsko raznolikem gradivu, iz katerega plete svoj prepoznaven slog. Navdihnjeni in nadarjeni violinist je delal tudi glasbo za plesne in gledališke predstave ter za filmska dela, v katerih se je - denimo v nagrajevanem filmu Delta režiserja Kornéla Mundrucza, za katerega je prispeval izvirno glasbo - uspešno preizkusil tudi kot igralec.
Občutek, da je Félixova glasba kot nalašč za scensko ali filmsko dogajanje, preveva tudi njegov zadnji album A Bokorból. Naslov se v prevodu glasi “v grmičevju”, saj so posnetki nastali v pališkem gozdu pri Subotici in naj bi bili navdihnjeni z naravo. Kljub gozdnatem okolju nastanka glasbe zaznamuje album občutek značilne panonske širjave ter melanholija. Prvi vtis, ki ga dobimo ob prvem poslušanju je minimalizem, dodatno pa ga podkrepi dejstvo, da igra na albumu poleg Félixa le še violist Antal Brasnyó. A je zvok kljub temu zelo gost in razslojen, muziko pa poleg omenjene melanholije krasijo čustveno precej drugačne poteze od nagajivosti, resnosti in strogosti klasične glasbe do razigranosti in dobrovoljnosti, kakršno ponavadi pripisujemo ljudskim godcem.
Folkovske prvine so tukaj zelo ohlapne in ne vedno v prvem planu; resda je čutiti vplive madžarske in tamkajšnje ciganske tradicionalne godbe, a Félixu je uspelo znova ustvariti samosvoj slog, ki se nam v posameznih komadih včasih razodeva kot nekaj zelo znanega, a nato ugotovimo, da smo se zmotili in da gre za svojevrstno navdihnjeno igranje, ki se v motivih zelo svobodno sprehaja po raznovrstnih slogih ter z lahkoto in brezbrižnostjo povezuje številne zvočne zgodovine v sodobno zvenenje.
Končni vtis je podoben panonski pokrajini ali kaki podobni razpotegnjeni krajini – tudi ta se neveščemu očesu marsikdaj kaže kot na vseh koncih in krajih enolična in brez sprememb, a bistro oko še v tako ponavljajoči se strukturi pokrajine najde nenavadne posebnosti, premike, okraske. In zgodbo, tokrat pripovedovano z godbo, ki ji v slabi uri uspe pričarati pravo bogastvo zvočnih idej, aluzij in iluzij - od pravljične preteklosti prek nejasnih sanjskih, a toliko lepših meglic, do romantičnega namigovanja na idealno prežemanje človeka in vsega, kar ga obkroža.
