 Kultura> Fine umetnostiPISMA ALENA OŽBOLTA, by Petja Grafenauer
Tuesday, 10. 6. 2003
avtor/ica:
Vizualna poezija se je sicer pojavila že v času futurizma, skupaj z mail artom pa je postala posebnost umetnikov šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tokrat se je z njo poigral Alen Ožbolt. Postavil je razstavo, ki nosi jasen naslov – Pisma.
Alen Ožbolt, umetnik mlajše generacije, se je rodil leta 1966 na Ptuju in študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Do leta 1995 je sodeloval v skupini VSSD, od leta 1996 pa se z umetnostjo spoprijema samostojno. Letos so mu podelili nagrado Prešernovega sklada za razstavo Rob, Igra solz, Dvoje, Še, ki smo si jo lani septembra ogledovali v spodnjih prostorih Moderne galerije. Na tej razstavi se je predstavil z vzorci, sestavljenimi iz peska. Delo naj bi zastavljalo vprašanja o robu – meji med vsakdanjo in umetniško resničnostjo in o vidnem, ki ga opredeljuje predvsem čutno razumevanje našega sveta.
V Bežigrajski galeriji si lahko ogledamo razstavo, razdeljeno v štiri sklope. Vsi so sestavljeni iz obilice manjših del. Ob vhodu v galerijo na podstavku ena ob drugi samevajo prozorne stekleničke, v katere je Ožbolt vstavil trakove papirja. Na njih so natiskani deli besedila iz njegove knjige Beseda slike. Postavitev spominja na kemijski laboratorij ali starinsko lekarno, le da so v stekleničkah konzervirane besede. Delo morda res kaže na željo po ohranitvi tiskane besede v dobi ekspanzije novih medijev, kakor je to v katalogu interpretirala Mateja Podlesnik. A konzerviranje besed – eksponatov v stekleničke se zdi tudi razstavljanje muzejskega, že mrtvega, preteklega. Ali to pomeni, da je za tiskano besedo že prepozno?
Pisma se skrivajo za steklom. Menda naj bi jih brali tako vizualno kakor tudi taktilno, da bi jih prav doživeli, a o tem ne morem prav veliko povedati. Na pogled obudijo spomin na izdelke skupine OHO. Takšno je predvsem ljubezensko pismo – papir, v katerega so izstriženi srčki. Pa tudi ostala pisma niso ne v kvaliteti ne v sporočilnosti napredovala od ustvarjanja starejših generacij.
Grmada škatel, ki se vrstijo ob dveh stenah galerije, je vizualno zanimiva. Temu je ob rob postavljeno delo z naslovom Darila. Darila so v vitrinah razstavljene odvržene kartonaste škatle, odpadki, ročno preoblikovani v umetniška dela. Ročno delo je tako postavljeno nasproti industrijskemu. Gre za kritiko sodobnega konzumerizma.
V katalogu se sicer prikaže še objekt, ki pa ga na razstavi zasledimo le ob prodajnem pultu. Umetnost po pošti. S tem izdelkom se avtor približuje konceptualističnim delom prejšnjega stoletja, na primer skupine Fluxus, ki smo si jo pred kratkim lahko ogledovali na razstavi v MGLC.
Moram priznati, da sem po zanimivi razstavi Rob, Igra solz, Dvoje, Še, ki jo je Ožbolt predstavil v Moderni galeriji, od tokratne razstave pričakovala več kot je le-ta ponudila. Vse se zdi že prežvečeno, narejeno. Morda pa bodo morali v Bežigrajski galeriji razmišljati o spremembi svoje filozofije in umetniškost iskati v čem drugem kot mail artu in slikovni poeziji.*
|
|
This article comes from Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=2010
|