Lenivci predstavljajo šest živalskih vrst srednje velikih sesalcev, ki živijo oz. so živeli predvsem v Srednji in Južni Ameriki, ter pripadajo rodu megalonychidae in bradypodidae, del vrste pilosa. Taksonomska podskupina lenivcev so folivori, medtem ko jih nekateri poznajo tudi pod imenom phyllophaga. Obe prej našteti imeni pomenita »listo-jedci« ali »listo-žeri«. Prvo, folivori, izvira iz latinščine, medtem ko drugi pojem, torej phyllophaga, svoj izvor najde v stari grščini. Za to živalsko vrsto se pojavljajo še imena ritto, rit in ridette. Te pojme uporabljajo predvsem domorodska plemena Ekvadorja, najpogosteje pa jih povezujejo s pojmi, kot so spanje, jesti oziroma žreti in umazan. Ime je zraslo na zelniku plemena Tagerov, ljudstva Haurorani.

Do geološko nedavnih časov so tako imenovani zemeljski lenivci, kot na primer megatherium, živeli predvsem v Južni ter nekaterih predelih Severne Amerike. Mnogo jih je skupaj z mnoštvom drugih živalskih vrst takoj po prihodu človeka na celino izginilo z obličja Zemlje. Za izginotje je kriv predvsem človeški lov. O tem govori mnogo dokazov, ki so se pojavili s sodobnimi odkritji. O izginotju lenivcev poročajo predvsem iz Amerike. Tam se pogreša vrsta megafauna. To pa ni edina celina. Lenivec je izumrl tudi v Aziji, Avstraliji ter na Novi Zelandiji in na Madagaskarju. Sočasne podnebne spremembe, ki so se zgodile po zadnji ledeni dobi, so prav tako igrale pomembno vlogo pri izumrtju te simpatične živalske vrste. Danes lenivca najdemo le še na Antilih.

Lenivci so vsejedi, latinsko omnivore. Na njihovem jedilniku se tako znajdejo insekti, mali plazilci in ptiči. Njihova dieta pa sestoji predvsem iz brstičev, mladih poganjkov ter listov dreves Cecropia. Živalska vrsta se je izredno prilagodila življenju na drevesih. Listi, njihova glavna hrana, zagotavljajo zelo malo energije in hranil ter se ne prebavljajo zlahka. Lenivci imajo zato zelo velike, specializirane in počasne želodce z mnogimi predelki, v katerih prebavljajo s pomočjo bakterije symbiotic. Želodec lahko z svojo vsebino obsega tudi do dve tretjini lenivčeve teže. Prebava dobro hranjenega lenivca pa lahko traja tudi mesec in več.
Kljub dolgi prebavi pa listi zagotavljajo malo energije. Lenivci se s tem problemom soočajo z velikim spektrom varčnosti v svojih dejavnostih. Ena od teh je zelo počasen metabolizem, ta je več kot pol počasnejši, kot bi ga pričakovali pri bitju njegove velikosti. Poleg počasnega metabolizma pa imajo tudi izredno nizko telesno temperaturo. Ta med aktivnostjo znaša med 30 in 34°C, med počitkom pa je še nižja.

Lenivčeva koža in dlaka imata prav posebne lastnosti. Zunanje dlake rastejo v povsem nasprotno smer, kot je to značilno za ostale sesalce. Pri večini sesalcev dlake poganjajo v smeri rasti okončin, vendar ker lenivci večino časa preživijo s tacami nad telesi, njihova dlaka raste v nasprotno smer. To jim omogoča zaščito pred mnogimi škodljivimi elementi, medtem ko visijo v najrazličnejših položajih. V vlažnih pogojih je njihova dlaka gostitelj dveh posebnih vrst bakterije symbiotic cyanobacteria, ki jim zagotavljata kamuflažo. Zaradi teh je lenivčevo dlačje majhen ekosistem zase in gosti mnoge vrste nezajedalskih insektov. Lenivci imajo kratke ravne glave, velike oči, kratke gobčke, dolge tace in majcena, majcena ušesa. Njihov rep je bodikav. Po navadi zraste v dolžino med 6 in 7 centimetrov. Lenivci pa zrastejo med 50 in 60 centimetrov v dolžino.

Edina zaščita teh sesalcev pred plenilci so njihovi kremplji. Lenivec v škripcih s svojimi šapami udarja proti napadalcem in jih tako skuša prestrašiti in pregnati. Kljub lenivčevemu očitnemu pomanjkanju obrambe pa jim roparji ne predstavljajo večjih problemov, saj se zlahka skrijejo med drevesi in s svojim počasnim gibanjem ne pritegnejo pozornosti plenilcev. Najbolj so ogroženi le med ne prav pogostimi obiski tal. Njihovi glavni plenilci, razen človeka, so jaguarji ter harpijski orli. Najpogostejša vzroka smrti lenivcev na Costa Rici sta dotik električnih žic in divji lovci. Kljub popolni prilagoditvi za življenje na drevesu so prav tako tudi dobri plavalci.

Lenivci se premikajo samo, ko je potrebno, pa še takrat zelo počasi. Njihova mišična masa je do četrtine manjša od živali s primerljivo telesno težo. Z minimalno pospešitvijo se premikajo samo, kadar so resno ogroženi s strani plenilcev. Takrat dosežejo hitrost 4,5 metra na minuto, vendar za to porabijo ogromno energije. Maksimalna hitrost lenivca na tleh je 0,54 metrov na sekundo. Njihova posebna oblika sprednjih in zadnjih tac z ukrivljenimi kremplji jim omogoča neutrujajoče visenje na z dreves. Medtem ko na vejah le redko sedijo, pa pogosto jedo, spijo in celo kotijo viseč na njih. Neredko se zgodi, da na veji visijo še po svoji smrti.

Zmotno je veljalo, da so lenivci med najbolj dremavimi živalmi, ki naj bi spale med 15 in 18 ur na dan. Zadnje raziskave so pokazale, da so njihove spalne navade precej bolj skromne. Spijo le do 10 ur na dan. Z dreves se spustijo zgolj enkrat na teden. Ta obisk je namenjen uriniranju in iztrebljanju. Obred opravljajo vedno na istem mestu, takrat pa so tudi najbolj ranljivi. Tovrstno obnašanje ostaja še nepojasnjeno, vendar obstaja teorija, da z uhojenimi potmi izvabljajo manj šumov in so s tem manj ogroženi. Druga teorija pravi, da gnojišče ponuja priložnost, da najdejo eden drugega, saj je njihov voh bolj razvit od vida in sluha.

Ponavadi mati lenoba, pardon, lenivka skoti enega mladiča na leto, kakšno leto pa tudi preskoči. Lenivčevi mladiči se pogosto oprijemajo materinega krzna in občasno padejo na tla. Zaradi njihove izredno čvrste konstitucije pa se pri padcu le redko poškodujejo ali ubijejo. Včasih umrejo zato, ker njihove matere niso pripravljene zapustiti varnega zavetja drevesnih krošenj.

OBVESTILNIK

Če vam je dolgčas in ste preleni, da bi se kam spravili, ste za to krivi sami.

Če se niste popolnoma poistovetili z lenivci, pa se lahko vsak večer odpravite na Trnfest in tam preverite, ako morebiti še koga niste srečali, in v nemiru blebetanja ali muzike počasi iztočite po grlu tisto pivo.

Če bi se radi spravili kam ven iz države, se prijavite na kakšen razpis. Najdete jih na straneh univerze, mednarodnih pisarn fakultet in študentske organizacije, Cmepiusu, pa še kje. Saj živimo v jebeni informacijski družbi!

Če bi radi šli ven iz države in ne bi radi študirali, ga povlecite kakšnemu šoferju Intereurope in z veseljem vas bo zapeljal po različnih destinacijah Evrope. Za nekatere države rabite vize. Za sifilis, gonorejo, hepatitis, HIV in ostale spolno prenosljive bolezni ne odgovarjamo!

Poslušali ste leni doku zooblok univerzitetne redakcije, ki ga je samo za vas s hitrostjo 2,3. metrov na dan spisal Franci I.