Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Kultura> Teater v eter

Festivalski termin Mladi levi: javljanje iz živalskega vrta – drugič
Petek, 28. 8. 2009
avtor/ica: Pia

Od sobote in našega zadnjega oglašanja se je na "Moji ulici" Mladih levov - torej Slomškovi in njeni podaljšavi, katere radij sije celo do Gregorčičeve in gledališča Glej, zgodilo marsikaj tako ali drugače zanimivega. Ob 16.00 se bomo skupaj sprehodili čez
- predstavi Grega Zorca in Borisa Kadina, ki sta člana projekta Via Negativa,
- pokukali v kontejner za ostanki Frankenstein-projecta,
- kontemplirali o Sonji Alvisa Hermanisa
- in se kulturno šokirali ob japonskih Faifai.

Od sobote in našega zadnjega oglašanja se je na Slomškovi ulici in njeni podaljšavi, katere radij sije celo do Gregorčičeve in gledališča Glej, zgodilo marsikaj tako ali drugače zanimivega. Pustimo zaenkrat vnemar, ali je to kritika ali hvala, in se podajmo najprej na »pot negative«, ki v novem projektu Via Nova pod vodstvom Bojana Jablanovca v solo predstavah nadgrajuje že leta 2002 začeto obravnavo sedmih grehov.

Poleg performansa Kupec z žilico Katarine Stegnar, ki je suvereno spregovoril o ekonomski logiki v umetnosti in o katerem smo sicer že govorili, sta iz delov preteklih predstav Via Negative nadgrajevala in na novo kontekstualizirala še Grega Zorc in Boris Kadin. Prvi se je odločil za izpeljavo dveh projektov na en mah: performansa Dober posel, ki je razširitev igralčevega dela v predstavi o pohlepu Incasso ter performansa Zorc: Vse, zaradi česar ste prišli, ki je sestavljal prvi vizualni performans skupine - Izodiščna točka:jeza.

Zorc se je v prvem delu poigral z denarjem in je kot dobri stric med pripovedovanjem anekdotičnih zgodbic skoraj vsakemu gledalcu v roke stisnil po trideset evrov. A nikar prehitro ne sprašujte, kdaj bo kakšna ponovitev, saj je s tem aktom od gledalcev pravzaprav terjal participacijo. Na neki točki je postalo očitno, da želi denar nazaj.

Šlo pa je tudi za test našega pohlepa, ki pa se je, sicer šele po drugem poskusu, izkazal za ničnega. Vrnili smo mu celo še več denarja, vključno s škatlico cigaret in pivom. Zorcu je uspelo na lahkoten, osebnoizpoveden, skorajda gostilniški način in z neposrednim vključevanjem publike povedati veliko o barvnih lističih, ki tako ključno definirajo naše razmerje z materialnim in vplivajo tudi na medosebne odnose.

Drugi performans je še bolj kot prvi temeljil na osebni, intimni zgodbi in je postal gledališka nadgradnja prvotno vizualno zastavljenega projekta. Gre za tematizacijo smrti staršev, kar je uprizoritveno zelo težek zalogaj in ga Zorc brezhibno izpelje. Vrednost performansu dajejo tudi domiselne in komične odrske rešitve, ko na primer na nagrobni svečki ekspandirajo koruzna zrna, pa tudi dobršna mera samoironije. A na trenutke je težko ubežati neprijetnemu občutku, da gre za igralčevo realno čustveno rehabilitacijo, ki pa na odru deluje zgolj sentimentalno.

V ponedeljek je svoj avtorski projekt predstavil še hrvaški igralec Boris Kadin. Gre za ponovno premišljen Kadinov del zadnje predstave Vie Negative OUT, ki govori o moči. Naslov performansa Kaj mi je povedal Joseph Beuys {bojs}, ko sem mrtev ležal v njegovem naročju, očitno referira na performans znanega umetnika z mrtvim zajcem iz šestdesetih let.

Iskriv naslov obeta odrsko meditacijo o pomenu moči piscev o umetnosti ter o zaobrnitvi pozicije moči, ki se tekom predstave preusmeri na pozicijo izvajalca ali celo rekvizita – mrtvega zajca. A realnost predstave je drugačna. Po obetavnem začetku gre bolj kot ne samo še za histerično uprizoritev, ki je vsebinsko zmanjka, lynchevskih ljudi v zajčji preobleki pa smo tako ali tako že preveč navajeni.

Ok, zdaj pa še besedo ali dve o »ta velikih«, gostujočih predstavah. Najprej v kontejner. Madžarski Frankenstein-project je namreč lociran v opremljen kontejner, v katerega posedejo tudi gledalce, opremljene s slušalkami za simultani prevod. Potem se počasno dogajanje, ki je ves čas na meji med fikcijo in realnostjo, za kar poskrbijo igralci, ki se obnašajo kot naturščki, prelevi v absurdno krvavo klanje. Vse to pospremijo vse bolj nadrealistični dialogi, ki gledalcem dvigajo obrvi v nejeveri ali pa jih pripravljajo do histeričnega smeha zaradi čistega absurda.

Ne rečem, da je to slabo, ampak le, če so ustvarjalci predstave tak efekt želeli. Srhljivo in frankensteinovsko vprašanje tu je – ali so si ga res želeli? Ker zgolj umestitev v alternativni, nekonvencionalni gledališki prostor ni dovolj, pa tudi o družbi na socialnem robu predstava ni povedala več kot očitnih, celo karikiranih klišejev.

Sonja Alvisa Hermanisa je čisto nasprotje Frankensteinu. Postavljena je v sredo klasične scenografije, nasičene z vse sorte ropotijo, ki predstavlja Sonjino stanovanje. Gre za preprosto, po kratki zgodbi Tatjane Tolstaje prirejeno predstavo o nekoliko zaostali ženici in njeni resnični ljubezni, ki so si jo izmislili hudobni ljudje.

Vlogo Sonje igra moški, a ne samo zaradi komičnosti, kar je po navadi primer v takih trans-gender vlogah. Samo skozi takšno prelevitev lahko zares doživimo Sonjino deviantnost, ígra pa je tako posrečena, da celo pozabimo, da je pred nami moški, ampak vidimo samo še Sonjo. Predstava je preprosto – lepa. Težko pa bi o njej govorili v kakšnih presežnikih druge vrste.

Spet nekaj popolnoma drugačnega, celo prikupno prifuknjenega, pa smo lahko doživeli ob predstavi japonske skupine FAIFAI My name is I love you. Še čisto mladi japonski gledališčniki so nam ponudili kulturni šok. A reference niso bile popolnoma neprepoznavne, saj nam kultura manga stripa in anime risank sploh ni več tuja. Futuristična zgodbica, ki na bizaren način tematizira prevlado materialnih vrednot nad duhovnimi, je načrtno kičasto zažarela predvsem zaradi forme.

Mladi igralci so se spremenili v stripovske figure in se hiperaktivno in hipergumijasto zvijali po odru v vsak za njegov karakter značilni stripovski maniri. Vse to je pospremil tudi sinhroni, sintetično modificiran prevod, ki se zaradi jezikovne bariere na trenutke niti približno ni ujemal z dogajanjem na odru, kar pa je bila očitna aluzija na sinhronizacije japonskih risank. Superpop Tokio on the stage. Tu ni kaj dodajati.

Mladi levi so letos očitno namesto rdeče niti, ki bi se vlekla preko predstav - saj je vsaka nekaj čisto samosvojega -, ubrali drugo strategijo, ki želi povezovati predvsem preko druženja in skupnih dejavnosti v času med predstavami. A tudi ljubitelji teatra in plesa ne obupajte, festivala še ni konec. Danes zvečer se obetajo highlighti z izobraževanja Nomad Dance Academy, jutri pa predstava Matjaža Pograjca, Maje Pelević in Betontanca Možda smo mi Miki Maus. Za vse tiste, ki imate dosti potrpljenja in si želite videti ultimativni tableau vivant sodobnosti, pa toplo priporočam predstavo While we were holding it together Ivane Müller ob drevišnji deveti večerni v Elektrarni.

Mlade leve je krotila Pia Brezavšček.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20265