Festival UTRIP, 11. in 12. 9. '09; Argentinski park in Klub K4, Ljubljana

* Klub K4 je tudi letos odprtje nove sezone pospremil s priložnostnim festivalom. Po nekoliko obsežnejši lanski jubilejni ediciji, se je dogodek tokrat zgodil v manjšem obsegu. Del festivala zunaj matičnega kluba je letos potekal v zato nadvse primernem Argentinskem parku, žal pa organizatorjem ni šlo na roko vreme, ki je podrlo načrtovan scenosled ter zdesetkalo obiskovalce. Čeprav naj bi se stvar začela že ob peti popoldanski, je približno dve uri pozneje na obrobju parka postopalo le kakšnih deset bolj ali manj naključnih opazovalcev. Resda lineup ni navdajal z optimizmom, toda pogled na prazen travnik kljub temu ni bil prijeten.

Ob vremenu najbrž glavni del krivde za slab obisk nosi razmeroma neatraktiven program. Z izjemo dvojca New Wave Syria, ki je oddelal standardno dober koncert, preostali domači sukači - vsaj tisti, ki jih je slišal spodaj podpisani - niso ponudili vsebin, ki bi se med seboj bistveno ločevale. Šlo je torej bolj za nekakšno samoterapijo nastopajočih kot pa za predstavljanje zanimivih muzik, dasiravno je iz generičnega izbora tu in tam občasno pokukal tudi kakšen nestandarden kos. Ko se je ura bližala deseti večerni, je bila zelenica že nekoliko bolj poteptana, razlog pa je bržkone skupek ugodnejših vremenskih pojavov, rajanju primernejša ura in nenazadnje vse večja popularnost New Wave Syrie. Vsekakor bi se po Urši in Roku v prihodnje lahko zgledoval še kakšen domač elektronski nadebudnež.

Nadaljevanje večera je minilo v pričakovanju letošnjega nosilca festivala, kanadskega elektronskega producenta Marca Leclaira alias Akufna, ki se je v ušesa elektronskih privržencev zapisal z albumom ‘My way', objavljenim leta 2002. Zanimivo lepljenje zvočnih vzorcev ga je takrat povzdignilo med najvidnejše ustvarjalce elektronskih muzik, kar mu je prineslo koncerte na nekaterih najprestižnejših festivalih, vendar pa vse od takrat o njem ni bilo slišati praktično nič več. Zakaj ne, je deloma razkril tudi njegov petkov set v takrat že dobro napolnjeni Štirki. Da je prevzel vajeti za gramofoni oziroma prenosnikom, je piscu teh vrstic dala vedeti le intuicija. Stilskega ali pa kakšnega drugega preskoka v primerjavi z njegovim neznanim predhodnikom ni bilo. V klišejski house ritem je vpregel povzorčene retro funkovske linije, se tako sicer nekoliko oddaljil od estetike z albuma ‘My way', a mu tega ne gre nujno šteti v dobro. Njegov montrealski kolega Colin de la Plante alias The Mole, ki je nastopil pred ali pa za njim, je le še potrdil, da kanadskemu housu v primerjavi z nekaterimi aktualnimi plesnimi muzikami pojenja sapa. Vtis petkovega večera je nekoliko popravil le Dojaja, ki je na malem plesišču izstrelil nekaj trših techno ritmov.

Sobotni program festivala je privabil le maloštevilne obiskovalce. Poudarek je bil ponovno na funkovskih in soulovskih vsebinah, tokrat postavljenih na zlomljene ritme. Po scratchanja polnem, razgibanem setu Borke in Danaje, je gramofone v uporabo dobil trojec No Fakin Djs, ki je ponovil vajo predhodnega večera. Zopet namreč ni bilo moč zaznati kakšne bistvene stilske spremembe. In če pozorno oko za gramofoni ne bi opazilo drugačne barve t-shirtov, uho praktično sploh ne bi vedelo, da se je zamenjala ekipa. Ali je TM Juke poskrbel za kakšen preobrat, ostaja neznanka, saj so tri ure nafankiranih brejksov zatrle voljo do čakanja na njegov nastop.

Vzmeti ljubiteljev poskočnejših ritmov so tako ostale hladne, ne kaže pa dvomiti, da sta bila petkov in sobotni večer pisana na kožo ljubiteljem mehkejših - pozibavam se v bokih in ramenih - plesnih muzik, toda K4 je vendarle klub s tradicijo pokrivanja širokega spektra elektronskih praks. Žal tega tokrat ni bilo slišati, pa čeprav so ravno festivali takega tipa najprimernejše okolje za predstavljanje kar najrazličnejših vsebin. Le upati gre, da letošnji Utrip ni odslikava smernic za prihajajočo Štirkino sezono, sicer bo tisto bolj zanimivo klubsko dogajanje pač potrebno iskati drugod.

V petek in soboto je na preobrat zaman čakal Goran Kompoš.