 Kultura> Teater v eterPier Paolo Pasolini - Amado mio
Petek, 2. 10. 2009
avtor/ica: tadej meserko
V Slovenskem mladinskem gledališču so v koprodukciji s Škuc gledališčem uprizorili dramo Amado mio, ki je nastala po Pasolinijevem istoimenskem avtobiografskem romanu, v njej pa je tematizirana predvsem mladostniška homoseksualna ljubezen.
Velika večina pozna Pasolinija predvsem po filmskem ustvarjanju, a že nekoliko boljši poznavalci bodo znali povedati, da se je ukvarjal tudi s pisanjem poezije, proze, slikanjem in še čem. Predstava Amado mio, ki sta jo v koprodukciji uprizorila Slovensko mladinsko gledališče in Škuc gledališče, nam tako ponuja predvsem vpogled v Pasolinijevo manj znano delo in hkrati razkriva njegovo mladost, saj je delo avtobiografsko. Gre za dramo, ki je nastala po istoimenskem romanu in je postavljena v čas druge svetovne vojne, ko je Pasolinijeva družina živela v mestecu Cesara blizu Trsta.
Predstava govori o obdobju Pasolinijevega odkrivanja lastnih homoseksualnih nagnjenj, ko je pričel svoje želje tudi uresničevati. V tistem času je namreč dobil službo učitelja, kjer pa ga je poleg znanja posameznih učencev kmalu pričelo zanimati še kaj več. Njegovo pozornost je pritegnil mladenič po imenu Nizutij, ki predstavlja objekt poželenja in je v predstavi stalno zasledovan. Da pa zgodba ni tako enoplastna, poskrbi element tretjega, ki se manifestira v Tržačanki slovenskega rodu, Pini Kalč. Ljubezenski trikotnik pa v resnici ni nič drugega kot premica, saj ženske v razmerju za Pasolinija pravzaprav ni, obstajata zgolj Nizutij in on, vsi poizkusi v Pier Paola zaljubljene Pine pa izzvenijo v prazno. Glavna tematika je torej odkrivanje homoseksualnega nagnjenja in vzpostavljanje prvih stikov ter pripadajoče težave. Opozoriti pa je potrebno tudi na pederastijo, kajti naposled gre le za razmerje učenec - učitelj, a to ni prav posebej problematizirano in je s tem tudi potisnjeno v ozadje.
Scena je na prvi pogled - glede na razburkano čustveno vsebino - njeno popolno nasprotje. Oder je sestavljen iz treh elementov - glavnega prizorišča, kjer se odvije večji del predstave, nekakšnega manjšega avditorija v kotu z bližnjimi vrati, ki služijo kot tabla, ter mize z opremo za tehnično izvedbo glasbe in luči. Ta zadnji, ponavadi skriti del predstave, je tokrat vključen v dogajanje, igralca pa si vzdušje nastavljata sama, kar toka predstave načeloma ne moti, čeprav je na trenutke opaziti zaskrbljenost, da bo nemara eden izmed njiju v množici gumbov in stikal pritisnil napačnega, poleg tega pa dobimo občutek, da so zavoljo tega trpeli nekateri drugi elementi.
Kljub prvotnemu minimalizmu scene pa ta na trenutke v celoti zaživi. Iz vseh možnih kotičkov se namreč stalno pojavljajo novi rekviziti, ki zapolnijo prostor. Ob primerjavi erupcije teh novitet gre vsekakor pohvaliti odsek drame v drami, kjer lahko opazujemo na pol nadrealistično pravljični prizor. Gre za predstavo, ki naj bi jo Pasolini izvedel s šolarji, kjer gledamo skrbno izbrana in dodelana kostuma, magično vzdušje pa nam pričarajo barviti lestenci. Tudi sicer je kostumografija na ravni in je dobro vključena v samo dogajanje, poleg tega pa sta priložnostno primerno izkoriščena tudi večja kosa tkanine, ki služita različne vloge, od pregrinjala, vzglavnika do neke vrste preproge.
Igralca Blaž Šef in Ivan Peternelj, ki je istočasno tudi režiser, sta svoje delo povečini opravila dobro, čeprav se na trenutke zdi, da sta si zadala preveč. Biti režiser, skrbeti za luči in glasbo, naposled pa še igrati, vsekakor ni majhen zalogaj in nekaj v končni fazi mora popustiti. Medtem ko so prizori večinoma inovativni, pa so nekateri med njimi postavljeni povsem klasično in so v kvalitativnem antagonizmu s preostankom. Ko smo že pri kritiki, je potrebno omeniti še jezik. Predstava ima namreč nekaj vložkov v italijanskem jeziku, kar je dobrodošel element za zbližanje z vsebino, a to je toliko slabše za tiste, ki jezika ne razumemo. Nadnapisi bi bili verjetno za igralca še en element več, ki bi ga morala sama upravljati, česar pa očitno nista bila zmožna. Morda bi bila stvar manj moteča, če se ne bi ravno v trenutku italijanskih dialogov peščica izbrancev veselo smejala, medtem ko nas je velika večina zaman čakala, da se bo kakšna komična izjava pojavila še v slovenščini.
Sklepni prizor je vsekakor eden omembe vrednih, saj se izmed skritih rekvizitov na odru naenkrat pojavi projektor, iz njega pa zasije Rita Hayworth, projicirana na srajcah in kasneje telesih igralcev. Pozibavanje igralke v filmu in igralcev v predstavi se stopí v eno komaj razpoznavno gmoto, kar pusti občutek fascinacije in predstavlja konec, ki ne potrebuje fotofiniša. Pravijo - konec dober, vse dobro, kar v tem primeru še kar drži in omenjene pomanjkljivosti vsesplošnega vtisa nikakor ne pokvarijo.
ODPOVED: Da pa soli ni manjkalo, se je prepričal Tadej Meserko
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20623
|