Kultura> Dlako z jezika

»KLATIMO ZVEZDE Z ZEMLJE« ali kaj počnejo človeške zvezde na zemlji?
Sreda, 11. 11. 2009

avtor/ica: Igor Bijuklič

Zvezdniki kot pripadniki tistega nadzemeljskega rodu, ki trajno naseljujejo medije, morajo za to spremembo bivališča žrtvovati svoja telesa in organe. Ti raztelešenci, ki v blišču životarijo nekje med angeli in zombiji, nam skušajo za nameček uprizarjati še nekakšno resničnost, pri čemer je največji šov ravno v tem, da uprizarjajo le lastno smrt in izginotje iz človeškega sveta živali in prestop v medijsko rastlinstvo, kjer se povečini prazno smehljajo, govoričijo ali zgolj nepremično lovijo naše poglede.

Ravno ikonoklasti, ki so podobe prezirali in uničevali, so podobam daleč pred izumom TV slik pripisali njihovo pravo učinkovanje. Razmnoževanje upodobitev Boga in njihovo čaščenje naj bi popačilo njegovo abstraktno identiteto in ga izmaknilo iz zavesti verujočih. Od tod so slutili, da kani vizualna mašinerija ikon izničiti celo Boga samega. Njihov moto je bila zapoved, ki je bila izključena iz klasične deseterice: »Ne delaj si rezanih podob«.

V nasprotju z ikonoklasti so bili občudovalci podob najbolj moderni duhovi svojega in nekako že našega časa. Ob priseganju na barvite podobe pa so morda že vedeli, da le-te prav ničesar ne predstavljajo, da so pravzaprav čista igra. Igra pa je tudi v tem, da se še naprej pretvarjamo, da te podobe vendarle nekaj predstavljajo. Pretvarjanje se posebej vrši danes, saj je v mediatizirani družbi nevarno razkrinkati podobe, ki prikrivajo, da za njimi ni ničesar oziroma je za njimi nekaj povsem drugega.

Današnji red sekularnih ikonoklastov bi gotovo, tako kot se je že večkrat zgodil kakšen antimedijski happening, manifestativno razbijal televizije. To pa ne zato, ker bi želeli prekiniti malikovanje TV upodobitev zavoljo ohranitve tokrat povsem smrtnih zvezdnikov samih, temveč zato, da bi razkrinkali njihovo lažno avro. Razširjanje podob zvezdniškega sijaja, ki izvorno pripada svetnikom, angelom, kerubinom in drugim kreaturam iz nebes, ne ogroža smrtnih človeških zvezdnikov, ki so praviloma preko medijskega vnebohoda nekako že zapustili ta svet. Prej nasprotno!

Od človeškega sveta se bodo odlepili le z našo pomočjo. In to v trenutku, ko o njih in njihovih dejanjih ne bomo več po človeško razsojali, temveč le pasli oči in fascinirano strmeli vsakokrat, ko se bodo le-ti prikazali iz svojih zvezdniških višav. Razne zvezdniške mešetarje in mešetarice je tukaj še moč zanemariti in jih prepustiti njihovi usodi. Zaplete pa se pri drugih vrstah zvezdnikov, praviloma pri tistih, ki svoji avtoriteti, poklicni strokovnosti ali politični moči dodajajo vrednost z zvezdniškim sijajem.

Razni težkokategorni politični, akademski, kulturni ali umetniški zvezdniki - torej tisti, ki bi jih morali zavoljo daljnosežnosti njihovih dejanj na življenja vseh nas najbolj resno vzeti na merek s kritiko ali domiselno zajebancijo - nam po lastnih zaslugah pobegnejo v območje budnih mokrih sanj. V teh območjih pa se ne potikajo zemeljski smrtniki, temveč nebesne in breztelesne zvezdniške kreature oziroma njihove podobe, ki se pasejo izključno na našem čaščenju in ljubezni do njih.

Kaj se zgodi z ljudmi, ki se razpršijo in razmnožijo s podobami in postanejo recimo medijski zvezdniki? Izpuhtijo v reprezentacijah samih sebe, ki svoj sijaj in svojo moč fascinacije razkazujejo neodvisno od njih. Tako kot je nesrečni Mozart izpuhtel skupaj z Mozart čokoladicami in postal bolj junak sladkosnedov kot ljubiteljev glasbe. O mrtvih vse najboljše in čokolada še ni tako grozna posmrtna usoda. Huje je z dandanes vedno manj živimi ljudmi, ki - nezadovoljni z lastno minljivostjo - iščejo srečo v zvezdniškem poveličanju in pri tem izgubijo še edino, kar jim je narava prepustila kot zmožnost - njihovo minljivo telo. Vse to pa se vrši pod lažno taktirko demokratizacije, ki namesto recimo enakopravnosti, raje vsem obljublja možnost slave in vstopa med televizijske angele.

Če je bila poteza totalitarnih režimov ta, da smo neprostovoljno podvrženi nadzoru, je ena od potez svobodnega (post)kapitalističnega sveta ta, da se v nadzorovanje ponudimo kar sami. Recimo v eni izmed uveljavljenih oblik velikobratovske orgije kvazi resničnosti. Medtem ko je v totalitarnih režimih praviloma potrebno vložiti vse napore, da bi ohranili lastno intimo in telo nedotaknjeno, postavljamo v svobodni medijski družbi predvsem slednje na secirno mizo v raztelešenje, v zabavo drugim, ki zvezdništvo in zvezdnike te vrste konzumirajo.

Gre namreč za kanibalizem prav posebne vrste. Zvezdniki vseh vrst, ki dandanes bivajo izključno v medijskih višavah, so izrazito breztelesna bitja in zatorej bliže kakšnim angelom in svetnikom, ki se nam v vizijah ali televizijah prikazujejo kot podobe. Podobe ljudi pa še niso ljudje. To, danes tako zanemarjeno dejstvo, so dobro poznali že ikonoklasti in tudi nam dosti bližji mojster Magritt [Magrit], ki nam je to nazorno pokazal na primeru pipe.

Tako kot slika pipe še ni pipa, tako podobe medijskih zvezdnikov niso več ljudje iz rodu živali, temveč kvečjemu kakšne vegetacijske kreature, ki jim dušo/animo vdihne šele scenarij, producent ali režiser. Ljudem, ki svet razumejo iz perspektive lastnega živalskega rodu, bo povsem jasno in nedvoumno, da med podobo seksi zvezdnice in dejansko žensko, ki jo recimo zavohajo na ulici, obstaja bistvena in neprekoračljiva razlika. Kdor ne vidi razlike, se je raje posvetil čaščenju podob zvezdniških vegetacij in ga bomo prepustili lastnim masturbacijskim demonom.

Zvezdniki kot pripadniki tistega nadzemeljskega rodu, ki trajno naseljujejo medije, morajo za to spremembo bivališča žrtvovati svoja telesa in organe. Ti raztelešenci, ki v blišču životarijo nekje med angeli in zombiji, nam skušajo za nameček uprizarjati še nekakšno resničnost, pri čemer je največji šov ravno v tem, da uprizarjajo le lastno smrt in izginotje iz človeškega sveta živali in prestop v medijsko rastlinstvo, kjer se povečini prazno smehljajo, govoričijo ali zgolj nepremično lovijo naše poglede.

Vsak otrok vam bo znal povedati, da zvezde sodijo v nebo. Mi, ki smo odrasli otroci, pa vemo malo več, namreč, da človeške zvezde sodijo v televizirana nebesa, ki gotovo niso naš človeški svet, v katerem smo se rodili in v katerem bomo umrli, za katerega nam gre in za katerega se v končni inštanci trudimo, da ne bi fizično ali simbolno izginil v televizirani raztelešenosti in bedarijah zvezdniškega tipa.



Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=21165