Pred kratkim ustanovljena stranka Slovenska unija, ki jo vodi nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in bivši Socialni demokrat, Vlado Dimovski, je še en fiasko glede nove politike v Sloveniji. Zakaj? Zdi se, da vsi – kot tudi stranka Zares z novo politiko – ta izraz uporabljajo bolj kot lepo frazo, ki naj bi odpravila sedanje slabe razmere. Stranka Zares je imela ob začetku resda zelo dodelan program v primerjavi s Slovensko unijo, pri kateri naj bi bil v ospredju človek - ampak zares človek, karkoli že to pomeni, če sploh kaj -, vendar gre v obeh primerih s tako imenovanim »novim« za zavajanje.

Zakaj za zavajanje? Zato, ker živimo v parlamentarnem liberalizmu, ki strankino delovanje v skupščini determinira na zelo ozko polje delovanja znotraj diskusije, če temu še sploh lahko rečemo tako. Ta je že vnaprej ostavljena v polje konsenza, ki onemogoča resne spremembe in »zares« novo. Kajti parlament ne more v praksi odločati o tem, če želimo odpraviti obstoječ sistem, ali celo o svoji samoukinitvi ob spremembah obstoječega sistema. Na njegovem dnevnem redu se torej ne more pojaviti politična tema per se.

Gre zgolj za zamejeno cirkulacijo mnenj in konsenza, kar ponavadi sploh ni progresivno ter niti precej uspešno, zaradi česar imajo ljudje permanenten občutek stagnacije ali celo nazadovanja. In primer »nič novega v parlamentu« v širšem smislu, če pustimo ob strani nekaj konkretnih zakonov ob koncu njegovega delovanja letos, je tudi Zares. Tudi močnejša Zelena stranka, ki si jo nekateri želijo ponovno v parlamentu, ali pa neustanovljena libertarna, ki je trenutno nima smisla ustanavljati, ne bi prinesle nič konkretno novega v parlamentu. Le še nekaj dodatnih mnenj.

Še najlepši primer dejstva, da se v parlamentu večinoma ne da izraziti resnih stališč, je povojna tematika, ki se bo vlekla v nedogled. To pa zato, ker je to tema, kjer je domala nemogoče dobiti nek konsenz. Poleg tega morajo vsi paziti, da ne bi izgovorili kakšne politične ideje, po kateri je možno sovražnika eliminirati, ker potem to ne bi bilo več v duhu liberalnega parlamentarizma. Torej po domače - izmenjava mnenj, kjer konsenza ni mogoče doseči, brez da bi se borilo za resnico in nekonstruktivna prepucavanja mnenj, ki nimajo nobene zveze z racionalno argumentacijo in diskusijo.

Ali pa drug primer. Če se izrazimo z besedami nekega Sindikalista - vlada lahko pošlje v parlament zakon o dvigu minimalne plače, ki bo na nivoju, s katerim se bodo strinjali tudi delavci in sindikati, a čez nekaj let bodo te plače zaradi inflacije spet pod pragom revščine. Torej, spet ena in ista procedura v različnih časovnih intervalih, ki se seveda neizbežno ponavlja in cirkulira.

Včeraj je voditelj Odmevov Pavla Gantarja, predsednika parlamenta, spraševal vse, razen tega, kaj je z določilom, da poslanec odgovarja ljudstvu ter deluje in glasuje po svoji vesti. Da je to farsa, vemo vsi, še najbolj pa parlamentarci. Saj dajo vodje poslanskih skupin znak skupini, kako naj glasuje. Še bolj absurdno - voditelj je bil presenečen, da je pri predlaganem zakonu o nezdružitvi županske in poslanske funkcije eden od poslancev Zares – ki je bila predlagatelj zakona - glasoval proti zakonu. Pustimo ob strani, kakšne razloge je ta poslanec imel zato, da glasuje
proti. Ker je sam župan, seveda, a Gantarjev odgovor je bil indikativen: »že res, a mi smo že pred glasovanjem o zakonu napovedali, da bo on glasoval proti!« Morda pa je to novost, da je eden izmed poslancev glasoval proti zakonu, ki so ga predlagali veljaki njegove lastne stranke.

Ob predlaganem zakonu o nezdružitvi poslanske in županske funkcije – pri čemer je lobi županov v parlamentu zelo močan – se kaže še nek drug paradoks slovenskega parlamentarizma. Namreč ta, da veliko poslancev dojema svojo funkcijo, kot da so oni zastopniki svojih regij in da v parlamentu lobirajo za to regijo ali občino, čeprav bi morali zastopati celotno ljudstvo. A če pogledamo število poslancev, ki so tudi župani, dobimo nov paradoks. Niso zavezani samo svoji poslanski skupini, ampak opravljajo legislativno funkcijo, kot župani na lokalni ravni pa izvršno.

Skratka, nemalo število avtorjev je pokazalo, da parlament že dolgo ni več tisto, kar naj bi bila njegova začetna funkcija, torej prostor javne, argumentirane, racionalne diskusije med neodvisnimi zastopniki ljudstva, ki bi prinesla najboljše rezultate. In stranke, ki se ustanavljajo ter pravijo, da bodo prinesle novosti, to lahko počnejo zelo ukalupljeno. Vključiti se morajo namreč v parlamentarno-strankarski aparat, prepleten z najrazličnejšimi kapitalskimi lobiji partikularnih interesov, ki so v moderni parlamentarni demokraciji neizbežni. V letošnjem letu je parlament po zaupanju ljudi v javne institucije pristal na enaindvajsetem mestu. Vsekakor pa skoraj ni mainstream stranke - med katere spadajo tudi tako imenovane nove politike -, ki danes ne bi dejala, da je to najboljši možen sistem. Argument je torej - »Kaj pa drugega, če ne to!« Vsaj ta ostaja isti in ni nov, ampak star zaton politike.

Komentar je spisal Urh.