Kultura> Pisma iz tujine

Crossing Europe 2010
Četrtek, 6. 5. 2010

avtor/ica: RKHV vajenci

Poslanstvo festivala Crossing Europe v Linzu že od samih začetkov korenini v doslednem prikazovanju sodobne evropske filmske produkcije in podpori lokalnih avstrijskih ustvarjalcev. Prostorsko zgoščeno festivalsko dogajanje obiskovalcem ponuja odlično priložnost za relativno neformalno druženje z mednarodno zasedbo filmskih ustvarjalcev, kritikov in cinefilov.

Poslanstvo festivala Crossing Europe v Linzu že od samih začetkov korenini v doslednem prikazovanju sodobne evropske filmske produkcije in podpori lokalnih avstrijskih ustvarjalcev. Prostorsko zgoščeno festivalsko dogajanje obiskovalcem ponuja odlično priložnost za relativno neformalno druženje z mednarodno zasedbo filmskih ustvarjalcev, kritikov in cinefilov. Bogata in raznolika programska shema tudi letos ostaja zvesta svoji tradiciji: prikazovanju umetniških interpretacij aktualnih sociopolitičnih diskurzov. V petih dneh smo si obiskovalci lahko ogledali 120 filmov, razporejenih v tematsko in žanrsko zaokrožene sekcije.

V tekmovalnem programu sta letos slavila Goran Dević in Zvonimir Jurić. Njun film Črnci, ki ga je za zmagovalni film izbrala tudi žirija ljubljanskega Liffe, je tematizacija hrvaške vojne v devetdesetih. Avtorja zgodovinsko perspektivo osvobajata plašnic nacionalistične ideologije, jo demitizirata in posredno preizprašujeta aktualne politične identitete, ki se na njej konstituirajo. Čeprav bi film lahko označili za vojno fikcijo, gre predvsem za psihološko tragedijo, ki ji je zunanja akcija odveč. Zgodbi o posebnem vodu med vojno zadolženem za »umazane posle« sledimo v retrospektivni naraciji, ki nam poskuša razložiti uvodno sekvcenco, v kateri se pripadniki voda med seboj pobijejo.

Klavstrofobični prostor, kjer ima vod svoj štab in ki je dogajalni prostor večine filma, je bil posnet z dolgimi kadri in minimalno montažo. Vzrok temu tiči v poudarjanju faktičnosti filma, ki ga zagotavlja kontinuiteta videnega prostora. Retrospekcija, v Črncih eksplicitno vgrajena v formalno-tehnične lastnosti filma, je sicer značilnost Devićeve kinematografije tudi na vsebinski ravni. O tem smo se lahko prepričali ob ogledu njegovih dokumentarnih kratkometražcev. Tisto, kar ga kot avtorja zanima, so sledi preteklosti v političnem in kulturnem okolju sedanjosti.

V tekmovalni program so bili uvrščeni tudi Navadni ljudje Vladimirja Perišića, film o skupini sedmih vojakov, ki jih z avtobusom odpeljejo na odročni kraj in jim zaukažejo likvidacijo ujetih civilistov. Po avtorjevih besedah naj bi šlo za neke vrste eksperiment, za potrjevanje tez socialne psihologije. Perišić je delal z naturščiki in scenarij razvijal na podlagi njihovih reakcij na samem prizorišču snemanja. Spodleti mu na točki, ko se odloči, da bo mehanizem kolektivnega nasilja poskusil aplicirati onkraj časa in prostora. Tak poskus univerzalizacije je lahko možen le ob ignoranci zgodovinskega in političnega momenta, ki neizbežno botrujeta pobojem kot predmetu obravnave. Skladno s tem naj vojaki zdaj ne bi bili Srbi, čeprav govorijo srbsko, in film naj se ne bi dogajal v Srbiji, čeprav je bil tam posnet.

Abstrakcija situacije seveda zahteva svoj dolg: upodobljeni posamezniki, iztrgani iz časa in prostora, oropani jezika in spomina lahko delujejo le še kot pasivni subjekti. Kot lupine, ki so tam zato, da bi dali že vnaprej znan rezultat. Vojaki zdaj niso zmožni upora, odvzeta jim je tudi sposobnost presojanja. Slednje ima najhujšo posledico: vojake razreši vsakršne moralne odgovornosti za sodelovanje v pobojih. Delujejo po istem strojnem principu kot puška, ki jo držijo v rokah. Vprašanje ni več, ali bodo pritisnili na sprožilec, kajti sprožilec so postali sami. Zato ni čudno, da lahko likvidacije Perišić pokaže le z bližnjimi posnetki streljajočega orožja.

V sekciji Evropska panorama, ki jo poleg fikcije dopolnjuje tudi dokumentarni film, vsebinsko ostajamo blizu tekmovalnemu programu. Izbrani filmi se ukvarjajo z aktualno socialno problematiko evropskega kulturnega prostora, ki predstavlja tematski profil Crossing Europe. Dodaten kriterij za selekcijo je tudi kritična recepcija filmov na drugih evropskih in svetovnih festivalih.

Eden izmed takšnih, ki se je dobro odrezal že na filmskem festivalu v Torontu, je Hadewijch francoskega provokatorja Bruna Dumonta. Avtor nas tokrat postavi v kontekst religije, kjer skuša secirati psihološke mehanizme fundamentalizma. Ekspresivna igra debitantke Julie Sokolowski usklajeno deluje z Dumontovo specifično avtorsko estetiko, ki drsi od bližnjih posnetkov ambivalentnih obrazov do panoramskih posnetkov Pariza. Snemanju v prestolnici se je avtor do sedaj uspešno izogibal, v Hadewijch pa mu ravno kontrast med okoljem Ile-de-France in priseljenskim predmestjem omogoči izris kontrasta, ki ga potrebuje, da bi film lahko upravičil na idejni ravni.

Morda je ravno z nivelizacijo krščanstva in islama Dumont želel izpostaviti zanimanje za psihologijo fanatika, formo njegovega ekstremizma, ki ni vezana na vsebino religije, pač pa na samo strukturo religioznega prepričanja. Končni akt nasilja, teroristični napad na pariški metro, ki ga izvede protagonistka, tako le pokaže na logično manifestacijo fanatičnega verovanja.

V dokumentarnem delu Evropske panorame smo si lahko ogledali 15 del, ki pričajo o stanju žanra danes. Vsebinsko raznoliki filmi so nas popeljali od podob ruralnega vsakdana preko kulture navijaških skupin in poetike vztrajanja v težkih časih. Takšen – in morda izmed vseh najbolj optimističen – je tudi Svet po Ionu B., ki nas pripelje v postkomunistično Romunijo. Film pripoveduje o Ionu Barladeanu, navihanemu starčku brezdomcu, ki dneve preživlja v smetnjaku za stanovanjsko hišo, nato pa nekega dne spozna lastnika lokalne galerije in se izstreli v svet sodobne umetnosti. Ion namreč že od šestdesetih dalje neumorno lepi kolaže. Ti z združevanjem ikon popularne kulture in angažiranim družbenopolitičnim komentarjem, ki za časa komunizma niti ne bi mogel javno obstojati, v boschevski kompoziciji ustvarjajo neke vrste romunski pop-art.

Nazadnje namenjamo besedo Nightline sekciji programa. Žanrsko zasnovan izbor filmov nam je postregel z avtorskimi predelavami in inovacijami, fuzijami in odkloni od uveljavljenih umetniških form. Nočne projekcije letošnjega Crossing Europe so bile tudi med bolj obiskanimi.

Sekcijo je otvoril Maščevanje Johnnija Toja, ki je navdušil z dinamiko montaže, dovršeno zgodbo in avtorsko estetiko. Francoski kuhar izklesanega obraza in trojica karakterno izpiljenih plačanih morilcev se podajo na pot krvavega maščevanja kuharjeve ubite hčere in njene družine.

Nightline je postregel tudi z novim filmom Wernerja Herzoga My son my son, what have ye done?. Igralska zasedba, ki jo sestavljajo Michael Shannon, Willem Defoe, Cloë Sevigny, Udo Kier in Lyncheva Grace Zabriskie, skuša priti do dna bizarnemu in nadvse banalnemu umoru. V avtorsko predelani resnični zgodbi je Herzog vseskozi močno prisoten. Ne le z značilno estetiko, absurdnim humorjem in še bolj absurdno fascinacijo z eksotičnimi živalmi, temveč tudi skozi reference na njegova prejšnja dela. Ob posnetkih Peruja ne moremo mimo Fitzgeralda in Aguirra. Obenem pa iz zakladnice avtorjevega humorja ni izvzet niti izvršni producent David Lynch. Obsesija s kavo in pritlikavci je namreč njegova domena.

Evropo je prekrižaril Bor P.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=23522