Glasba> RŠ recenzija

Trans Am!!!
Četrtek, 5. 8. 2010
avtor/ica: kvisnar

Katarina Višnar recenzira ponovno gostovanje ameriškega tria Trans Am pri nas ...

TRANS AM, 4. 8. 2010;Letni vrt Gala hale- Metelkova mesto, Ljubljana

* Sinoči so se v Ljubljani zopet ustavili stari in dobri znanci domačih koncertnih prizorišč, ameriški synth-rock trio Trans Am. Četudi nikoli del mainstreama, je zasedba s svojimi ploščki in živimi nastopi uspela zgraditi reputacijo tudi v Sloveniji domala kultnega benda. Zato je bilo na vnovičnem snidenju moč opaziti tako dolgoletne spremljevalce kot tudi nove radovedneže, ki jih je verjetno zainteresirala fama Trans
Am.

Trans Am so letos pri svoji matični založbi Thrill Jockey izdali svoj deveti studijski album z naslovom "Thing". Za dvajset let delovanja to morda niti ni veliko, toda opus Trans Am označuje precejšnja doza konsistentnega raziskovanja in samo-preizpraševanj, in znotraj tega se je triu uspevalo vedno znova osmisliti na način, ki je v opus vnašal svežino.

Zame osebno je bilo tole že tretje srečanje s Trans Am, če dobro pomnim - skoraj 11 let po našem prvem srečanju v vzhodnem Berlinu. V spominu imam še njihov nastop v KUD-u, mislim da leta 2004, ki mi je ostal v spominu kot totalen raztur. Veselila sem se novega srečanja z bendom, katerega komadi so železni repertoar mojih didžejevskih seans. A Trans Am so se odločili krmariti po svoje.

Po ogrevalnem instrumentalu so Trans Am že z drugo skladbo zadeli v polno. Kazalo je namreč, da "I Want It All" riše obrise dogajanja pred nami, in ja, Trans Am bi komot navigirali po teh prijetno nabildanih konturah nekakšnih svojih "best-of" skladbic, ki bi podžigale evforijo občinstva od začetka do konca. Pa vendar - nič takega se ni hotelo zgoditi. Če bi bilo udobno jezditi na valovih trdno ritmiziranih krautrockovskih hitičev, pa so Trans Am iz tega okolja nenehno preskakovali; iz novih v stare komade, v mačistični kitarski rock, v katerem so prednjačile pseudo-egotripaške solaže Phila Manleya na kitari. Nekajkrat se je celo zazdelo, da je Manley odplaval tako daleč, da sta ga ostala dva člana kar malce izgubila in sta se lahko samo spogledovala v čakanju, da se vrne.

Na ta način je koncert izgubil vso predvidljivost in dopadljivost - kot bi temu rekli - "na prvo žogo". In vendar, kljub vsemu temu sprehajanju, odhajanju in vračanju pa trio ni niti za trenutek izgubil niti. Sinhroniziranost in natančnost muziciranja vseh treh članov sta ostajali na nivoju, ki ga že poznamo in cenimo kot standard živih nastopov Trans Am.

Sinočni koncert zasedbe Trans Am v Ljubljani sem recenzirala Katarina Višnar.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=24501