Glasba> RŠ recenzija

Melt Banana!!! (+VIDEO)
Petek, 24. 9. 2010

avtor/ica: goran

Goran Kompoš recenzira nastop japonskih kamikaz Melt Banana (foto: Jurij Bizjak) v Menzi pri koritu ... (v celoti!)

MELT BANANA, N'TOKO; 23. 9. 2010; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana

* Kako nesmiselna so lahko žanrska opredeljevanja, se je znova potrdilo sinoči s koncertoma domačega hitrogovorca N’toka in tokijskih razgrajačev Melt Banana. Bržkone bi vsakdo, ki je pavšalno spremljal njihov output v preteklosti podvomil o tem, da bo stvar skozi prizmo celostnega dogodka prinesla želeni učinek. A kot se je izkazalo je bil vsak dvom odveč – glasbeniki so sedli en z drugim kot ata na mamo. Pa čeprav je N’toko tokrat prednost pred zvedavo improvizacijo dal reperskim flowom in čeprav so Japonci raje kot z elektronsko manipulacijo žgali v stari, preverjeni maniri s kitaro in udarno ritem sekcijo.

No, resnici na ljubo ne N’toko ne Melt Banana nikoli niso nagovarjali specifične publike, kar je potrdila tudi napolnjena Menza, kjer smo se zbrali privrženci najrazličnejših preferenc. Ali še raje – glasbeni entuziasti brez preferenc. Ali pa preprosto tisti s preferencami po zanimivih, samosvojih muzikah.

Da bi dogodek osmislil tudi za morebitne formaliste je N’toko v uvodu najavil, da kani premierno predstavit material, ki ga je posnel med svojo večmesečno glasbeno ekskurzijo tam na daljnem vzhodu in bo menda luč dneva ugledal na plošči namenjeni japonskemu trgu. Opremljen s prenosnikom, na katerem je predvajal v naprej pripravljene sekvence, ter sintom in efekti s katerimi si je rad sproti ukrivljal glasbene podlage, je še enkrat več izpostavil svojo izjemno sposobnost hitrega, zgoščenega besedičenja. A za razliko od solističnih, bolj konvencionalnih reperskih podvigov iz preteklosti, je tokrat repal na podlago kotalečih, razbitih pa tudi povsem klubskih plesnih ritmov, ki bi neprožnemu reperju bili najbrž prej v napoto kot v oporo. Z igrivimi sintetičnimi linijami je referiral sodobno japonsko estetiko, nekakšen prototip pop formata, ki ga je zapakiral v punkovsko-plesni hibrid electra, disco in house glasbe, avantgardnih hrupnih vijačenj pa tudi kakšnega nihilističnega new waveovskega odvoda. Iz te razmeroma kaotične zvočne podobe je zvedavo in obenem osredotočeno iztisnil kompaktne, razgibane, žive skladbe. Še več – uspelo mu je poenotiti ali, še raje, v neko novo samosvojo formo zediniti vse svoje raznotere glasbene izkušnje, ki pa jih ni formalistično zadušil, temveč jim je pustil, da prosto zadihajo.

Teatralen, a učinkovit uvod v sinočnji set so Melt Banana nastavili v popolni temi, opremljeni le z naglavnimi rudarskimi svetilniki. V temi se ni kaj prida videlo kdo, kaj in kako počne, ugibam pa, da sta se v osrednji vlogi znašla oba osrednja člana; vokalistka Yako in kitarist Agata, takrat sicer menda še brez opasane kitare. Ušesa sta cefrala prepoznaven kričeč vokal in hrupna elektronska manipulacija, dokler se ni prižgala luč in sta se jima pridružila še baskitaristka in bobnar. Avantgardno hrupanje je dobilo bolj rockovsko podobo, sicer še vedno varno izogibajočo se bolj in manj posrečenim etiketam, ki se lepijo na glasbo zasedbe. Sami si pravijo rockovski bend s punkovskim vzgibom, sam pa bi tu, vsaj skozi tokratno izkušnjo, dodal še očitne vplive hard cora. Kratka, udarna forma, sestavljena iz nekakšnih hipnih repeticij ter še bolj hipnega sunkovitega razbijanja, je skozi intenzivnost tudi vsled poenotene strukture skladb uspela obdržati visoko dinamiko skozi celoten koncert. V tistih repetitivnih delih so spletali energičen plesni groove, ki pa so ga z ritmično neulovljivimi interferencami sproti podirali. To je rezultiralo v mosh-pitovsko divjanje peščice pod odrom, in obnemel, morda šokiran preostali del publike. Melt Banana so dali jasno vedeti, zakaj se nad njimi navdušuje norčavi prismojenec Mike Patton – zasedb, ki bi jim uspevalo tako učinkovito združiti igrivost, intenzivnost, udarnost in obenem še vplive številnih rockovskih muzik pač ni veliko. Ob tem se je njihova primerno odbita odrska prezenca, pa tudi sama natura muzike, izvrstno znašla v klubskem prostoru, bi pa k še boljšemu vzdušju lahko pripomogel del publike, ki si ni upal sprostiti svojih ventilov.

Da se ni prerinil v mosh pit je sinoči obžaloval Goran Kompoš.

 

 

MELT BANANA/N'TOKO, 23.9.2010 from RTV Študent on Vimeo.

 

 

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=24929