 Kultura> Pisma iz tujineMestni potniški promet v Beogradu
Torek, 28. 9. 2010
avtor/ica: želc
Gradsko saobraćajno preduzeće Beograd, ali krajše GSP, je ekvivalent ljubljanskemu LPP-ju. Le da je glede ne velikost mesta, ki šteje okoli milijon in pol prebivalcev, mnogo večje. Če se po Beogradu odločiš premikati z GSP-jem, kar je glede na razdalje poleg ne ravno poceni taksija pogosto edina varianta, lahko izbiraš med avtobusi, tramvaji in trolejbusi. Če seštejemo vse linije skupaj, se število giblje okoli 150 ...
Gradsko saobraćajno preduzeće Beograd, ali krajše GSP, je ekvivalent ljubljanskemu LPP-ju. Le da je glede ne velikost mesta, ki šteje okoli milijon in pol prebivalcev, mnogo večje. Če se po Beogradu odločiš premikati z GSP-jem, kar je glede na razdalje poleg ne ravno poceni taksija pogosto edina varianta, lahko izbiraš med avtobusi, tramvaji in trolejbusi. Če seštejemo vse linije skupaj, se število giblje okoli 150. V zadnjem času so uspeli s pomočjo donacij Švice in Japonske pridobiti številne nove avtobuse, medtem ko tramvaji ostajajo nekoliko starejši.
Mnogi Beograjčani pravijo, da bi mesto take velikosti moralo imeti metro, kar se planira že lep čas. Vendar pa je to tako zaradi podzemnih hodnikov, ki naj bi bili v rabi, verjetno pa tudi zaradi finančne situacije nemogoče pričakovati, čeprav se obljublja, da se bodo dela pričela leta 2012.
Ko kot prišlek v Beogradu živiš slaba dva tedna, ne občutiš kakšne potrebe po metroju, razen v prometnih konicah, ko utegne biti nepopisna gneča. Pa tudi takrat gužvo vsaj deloma rešujejo rumeni pasovi in tramvaji. Po mojih dosedanjih, sicer kratkotrajnih izkušnjah je mesto s svojimi številnimi linijami dobro povezano. Tudi frekventnost je zelo velika, zato se na postajah redko dolgo čaka. Sploh, če si navajen na LPP, katerega plan temelji na prometni politiki iz sedemdesetih. No, seveda je tudi v Beogradu odvisno v kateri del se namenimo, nasploh pa je prvi vtis o prevažanju z mestnim prometom dober.
Vozovnice za mestni potniški promet v Beogradu lahko kupimo v trafikah in stanejo okoli 40 centov za prvo cono, ki zajema dobršen del Beograda. Prestopanje z eno vozovnico ni mogoče. Ko stopiš na tramvaj, je po zakonu potrebno kupljeno vozovnico preluknjati v avtomatu. Veliko ljudi se šverca, vendar pa so v zadnjem času povečali tako kazni kot tudi število kontrolorjev. Te imenujejo ridžovani ali pa ridžveji, nadeli pa so jim fluorescentne jopiče, tako da se jih opazi še preden stopijo na avtobus. In v kolikor še nisi preluknjal vozovnice, to lahko storiš preden vstopi kontrolor. To je za mnoge stalna praksa. Sicer pa mesečna vozovnica za prvo cono za študente stane slabih deset evrov, za zaposlene pa dobrih dvajset.
Privatizacija je v velikem zamahu tudi v Beogradu, čemur ste na primeru knjigarn na Radiu Študent lahko prisluhnili v nedavnem prispevku kolega Mihe Colnerja. Zapirajo pa se tudi dobre stare kafane. A o tem kdaj drugič. Privatizacija in komercializacija sta kakopak zajeli tudi GSP. Tako je na številnih avtobusih moč opaziti reklamne plakate in v zadnjem času na nekaterih avtobusih tudi LCD zaslone, podobne tistim na ljubljanskih avtobusih. Le da jih je mnogo manj in so tudi manj agresivni. Poleg reklam je na njih narisan zemljevid s premikajočim se avtobusom in navedenimi ulicami, kar je za prišleka ali turista lahko zelo praktično.
Popolnoma privatiziran pa je nočni potniški promet. Od polnoči do štirih ima avtobusne linije zakupljen privatnik. Tako ne veljajo niti mesečne niti v trafiki kupljene vozovnice. Karto je potrebno kupiti na avtobusu in za vse, brez izjem, stane 1 evro. Švercanje je praktično nemogoče, razen če uspeš pregovoriti kontrolorja oziroma pobiralca vozovnic, ki je - vsaj na videz - študentka ali študent, da ne bi plačal. V kolikor se pelješ za postajo ali dve, to še gre, sicer pa je težka. Nočnih linij je seveda mnogo manj, nekje okoli 30, in vozijo veliko redkeje kot dnevne - približno enkrat na uro. Zadovoljivo.
Dogajanje na GSP-ju je sicer kar pestro. Mnogokrat je gneča res velika in temu primeren je tudi zrak. Sploh v primeru dežja, ko so okna zaprta. Predvsem na obrobjih mesta vstopajo tudi muskonterji s harmoniko in pa kakšnim otrokom, stereotipno bi jim lahko rekli Romi. Ti preigravajo viže ob spremljavi otroškega glasu. Po postaji ali dveh gre otroček do vsakega potnika in ga prosi za kaj drobiža. Vsekakor prijetna popestritev vožnje.
»Sve od mraka pa do jutra rana« se z GSPj-em veselo fura Želc.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=24964
|