* Neil Young je eden redkih od "stare garde", če ne celo edini, ki se je na albumu ‘Rust Never Sleeps' leta 1979 odkrito poklonil vzniku punka. Pri tem že od nekdaj vešče balansira med električnim in akustičnim zvokom, med (neo)folkom in countryjem ter tršim rockom, ozaljšanim z distorzijo in mikrofonijo. Prav omenjeni poklon punku in uporništvu se je denimo ponašal s to Youngovo značilnostjo, in sicer v izrazito poudarjeni različici, saj je bila prva stran albuma akustična, druga pa električna.

Pozneje se je nemirni in za razliko od svojih vrstnikov zelo dejavni muzičist te dihotomije loteval tako, da je en album posnel v akustični, naslednjega pa v električni zvočni sliki. Na albumu z zgovornim naslovom "Le Noise" se je svoje "večne dvojice" lotil na popolnoma nov način - solo oziroma sam, opremljen le s kitaro oziroma kitarami. Te so enkrat ozvočene in dodobra nabrite ter zavite v meglico hrupa, sem ter tja pa jih prebira s folkovsko nežnostjo. Prepletanje francoščine in angleščine ter besedna igra v naslovu albuma sta poklon kanadskemu producentu Danielu Lanoisu, ki je album produciral.

Pravzaprav je umirjenih, torej akustičnih pesmi le za vzorec. Od osmih na albumu sta takšni le dve in obe sodita med presežke albuma. V teh dveh nežnih in liričnih, čeprav glede na tematiko temačnih pesmih, Young tudi zapoje drugače - je bolj introvertiran, kot bi pel sam zase ali za izbrano občinstvo v svoji dnevni sobi. Nasprotno pa se v glasnih in bučnih pesmih Young tudi oglaša glasno in bučno; poje iz vseh pljuč, kot da bi moral preglasiti cel huronski bend za sabo, pa čeprav se spremlja le z električno kitaro.

Vzdušje teh nabritih komadov je prav tako temačno, saj se Young dostikrat loteva aktualnih političnih tem, na primer vojne, ki jih sesuva v njemu lastnem slogu, jasno in glasno, brez dlake na jeziku. Pri tem pa navkljub hrupnemu ozadju ohranja pretanjenost izraza in ne zapade v naivno recitiranje sloganov ali parol. Album lepo teče od jezne do bolj jezne pesmi, od z riffi bogate teksture komada do kakšne samo nakazane melodije, ki jo Young le oriše s par akordi, na katere potem s pomočjo producenta Lanoisa lepi odmeve, škripanja in solaže.

Kot je to prisotno na malone vsakem Youngovem albumu, je tudi na "Le Noise" najti odmeve na njegova prejšnja dela, tako na tista, ki že veljajo za legendarna, kultna ali referenčna, kakor na nekatera dela, ki jih je posnel potem, ko so ga za svojega vzeli grungerji. Obenem pa album ponuja dokaz, da je Young še vedno zmožen ne le ponuditi ščepec novih in sveže dišečih komadov, marveč da se lahko spopade z novo zvočno sliko, ki mu jo je nadvse uspešno skrojil producent Lanois. Slednji je svoj značilen pečat - zgoščeno, z drobnimi efekti bogato teksturo - uspel prilagoditi "one man bandu", oziroma Youngu in njegovim strunam. Lanois je ravno prav odmeril količino odmevov in "reverba", da ni zadušil ne Youngovega glasu ne njegovega samosvojega zrnatega kitarskega zvena.

Youngovi novi viharniški godbi ročno uspe, da je hkrati poklon njegovi preteklosti, spomin na nekaj manirizmov in zdaj že Youngovih občih mest v besedilih in pri melodijah, obenem pa tudi jasen in glasen napotek, kako naj bi se angažirani folkovski, rockovski ali kantavtorski godbi streglo v današnjem "post-karkoli" času. Ko se bo iz Youngove bogate pesmarice, ki jo - tako z arhivskimi posnetki kot z novimi pesmimi - skorajda vsako leto dopolni s kakim naslovom, delal cvetober, bo imel "Le Noise" gotovo posebno mesto. Morda ne ravno med klasičnimi Youngovimi albumi, ampak še raje med "tihimi favoriti", takšnimi deli, h katerimi se vedno vračamo z veseljem in pričakovanjem, pa čeprav jih znamo že na pamet.

pripravil Mario Batelič