 Kultura> KinobarTotalni gambit - šah kot miniatura življenja
Četrtek, 18. 11. 2010
avtor/ica: RKHV vajenci
V svojem dokumentarnem prvencu z naslovom Totalni Gambit filmski avtor in pesnik Jan Cvitkovič izriše portret pred dvema letoma preminulega šahovskega velemojstra Albina Planinca. Skozi življenjsko pot izjemnega posameznika se film loteva obravnave več vsebinskih tematik, od duševne bolezni do socialne izključenosti, središčna točka pripovedi pa vselej ostaja šah...
V svojem dokumentarnem prvencu z naslovom Totalni gambit, ki smo si ga lahko ogledali predvčerajšnjim na nacionalni televiziji, Jan Cvitkovič izriše portret pred dvema letoma preminulega šahovskega velemojstra Albina Planinca. Skozi življenjsko pot izjemnega posameznika se film loteva obravnave več vsebinskih tematik - od duševne bolezni do socialne izključenosti, središčna točka pripovedi pa vselej ostaja šah.
Fenomen Albina Planinca je zgodba o meteorskem vzponu neverjetnega ustvarjalnega genija za šahovnico, ki je dobro desetletje navduševal slovensko in svetovno šahovsko javnost in bil v tem času strah in trepet vseh najboljših šahistov. Planinčev nepričakovani pohod v sam svetovni vrh se je začel na Vidmarjevem memorialu v Ljubljani leta 1969. Takrat je še kot amater brez šahovskega naslova in popolni samouk, ki je delal za strojem v tovarni Rog, prehitel številna zveneča in uveljavljena imena ter senzacionalno osvojil prvo mesto. S tem si je odprl pot na mednarodno turnirsko sceno.
Planinc je bil šahovski umetnik s skrajno agresivnim in brezkompromisnim slogom igre. Številne njegove kombinatorne in taktične mojstrovine so se za vedno zapisale v zgodovino najlepših stvaritev kraljevske igre. Kot na primer legendarna partija proti armenskemu velemojstru Vaganjanu v Hastingsu leta 1974, ko je Planinc žrtvoval kraljico, trdnjavo in dva kmeta, pri tem pa nasprotnikovemu kralju spletel fenomenalno matno mrežo. Največji uspeh na mednarodnem prizorišču je dosegel na turnirju v Amsterdamu leta 1973, kjer je delil prvo mesto z nekdanjim svetovnim prvakom Tigranom Petrosjanom, pri tem pa je prehitel številne velemojstre, med njimi še enega nekdanjega svetovnega prvaka, Borisa Spaskega.
Bliskovit vzpon in bleščeče igre pa so bile zgolj ena plat medalje. Planinčevo nestabilno duševno stanje je namreč podleglo mentalnim naporom profesionalnega igranja na najvišjem nivoju. Njegova zvezda, ki je tako močno žarela v sedemdesetih letih, je proti koncu desetletja začela ugašati, saj je v ospredje vse bolj stopala njegova duševna bolezen. S tem se je na nek način pridružil usodi številnih izjemnih šahistov pred njim, ki so zaradi krhkega duševnega ustroja končali podobno kot on. Planinc je s profesionalnim igranjem šaha prenehal v osemdesetih letih in se je kasneje tudi zdravil v psihiatrični bolnišnici v Polju. Zadnja leta je preživel v anonimnosti in osamljen umrl v Domu starejših občanov Mengeš.
Cvitkovič podobo Albina Planinca slika ob skorajšnji odsotnosti arhivskega gradiva, zanaša pa se predvsem na anekdote, spomine in opise po večini frontalno snemanih ljudi. Izjave šahistov, znancev, Planinčevega dekleta Rajke Smokvine Korbar, publicista Bernarda Nežmaha, šahovskega velemojstra Borisa Spaskega, kiparja Janeza Pirnata in drugih ponujajo vpogled v njegovo osebnost in včasih nenavadno vedenje, obenem pa ga opredeljujejo v njegovi zgodovinski vlogi z gledišča sedanjosti. Glede na to, da je bil šah v središču njegovega življenja in je v njem dosegel največjo ustvarjalno samoizpolnitev, bi bilo smiselno več časa nameniti njegovim sodobnikom, šahovskim kolegom in velemojstrom, ki bi lahko še bolj poudarili njegovo zapuščino kraljevski igri.
Avtor med statične posnetke, ki sledijo oblikovnim zakonitostim klasičnega televizijskega intervjuja in kot taki ne predstavljajo žanrskega presežka, vpleta igrane prizore, opremljene z minimalistično instrumentalno glasbo Damirja Avdića. V teh prizorih se igralec Ludvik Bagari v vlogi Albina Planinca sklanja nad gramofonom ali jedilno mizo, blodi med velikimi šahovskimi figurami ali nemo strmi skozi okno. Ti tesnobni in mračni prizori se skozi film vijejo kakor leitmotiv, kot vizualni odvodi v duševno stanje Albina Planinca ali – kakor se izrazi gospa Smokvina Korbar – v njegovo duševno kletko.
Odločitev za snemanje filma, ki je nastal v produkciji Staregare in v sodelovanju z RTV Slovenija, je v našem kulturnem prostoru pomenljivo dejanje. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre zgolj za poklon posamezniku in ozaveščanju njegove tragične usode, je Totalni gambit tudi kritični komentar na družbeno okolje, ki marginalizira drugačnost in svoje genije prepušča pozabi.
Partijo filmskega šaha sta odigrala Bor P in MatejŠ.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=25584
|