Kultura> Dlako z jezika

Mi vsi moramo biti Dejan Zavec
Petek, 17. 12. 2010

avtor/ica: Izidor Barši

V založbi Sanje je izpod peresa Esada Babačića izšla avtorizirana biografija slovenskega boksarja in trenutnega svetovnega prvaka po verziji IBF v welterweight kategoriji Dejana Zavca z naslovom Trdobojec. Ker naj bi ta sestavek bil recenzija, najprej opravimo s tem delom. Knjiga je napisana tako, da tistim, ki sicer radi berejo, niti približno ne bo zadovoljila literarnih potreb, tisti, ki berejo bolj poredko ali sploh ne, pa bodo v njej mogoče videli nekakšno simpatičnost.

V založbi Sanje je izpod peresa Esada Babačića izšla avtorizirana biografija slovenskega boksarja in trenutnega svetovnega prvaka po verziji IBF v velterski kategoriji Dejana Zavca z naslovom Trdobojec. Ker je ta sestavek prvotno načrtovan kot recenzija, najprej opravimo s tem delom. Knjiga je napisana tako, da tistim, ki sicer radi berejo, niti približno ne bo zadovoljila literarnih potreb - tisti, ki berejo bolj poredko ali sploh ne, pa bodo v njej mogoče videli nekakšno simpatičnost. Tako, sedaj pa se lahko posvetimo stvari sami.

Dobri starši so tisti, ki svojim otrokom berejo pravljice. Skozi te zgodbe majhni otroci razrešujejo svoje notranje boje in konflikte ter se naučijo pripisovati smisel svojim dejanjem in dogodkom okoli sebe. Zgodbe namreč vedno jasno ponazarjajo razliko med dobrimi in slabimi dejanji, med dobrimi in slabimi ljudmi. Otroci se zato z liki v pravljicah zlahka poistovetijo, v kolikor jim le-ti ponujajo možno rešitev njihovih trenutnih psihičnih nasprotij. V večini primerov se poistovetijo s pozitivnimi junaki teh zgodb: z najmlajšim sinom, ki ima za razliko od svojih bratov čisto srce in zato edini najde zlato jabolko, s pravičnim princem, ki na svoji poti pomaga beraču, ali pa z dečkom in deklico, ki ukaneta zlobno čarovnico. Če se otrok poistoveti z likom, ki predstavlja zlo, je to znak hude osebnostne motnje.

Zgodba Dejana Zavca je resnično tovrstna zgodba, le da smo tukaj odrasli tisti, ki v njej iščemo dobro in zlo. O čem torej govori ta zgodba? Kaj v njej predstavlja dobro in kaj zlo? Kot ste verjetno že ugotovili, je glavna figura dobrega seveda naš boksar. Kot otrok je v rodnih Halozah živel v precej težkih razmerah, v tipičnem slovenskem domu, kjer je preveč alkohola in premalo ljubezni. Pri šestnajstih, ko je pričel trenirati boks, se je zato kmalu preselil k svojemu takratnemu trenerju, ki je mlademu borcu ponudil boljše okolje. V tistih na državni ravni sramotnih boksarskih razmerah je Zavec naslednja leta pridno treniral in malo kasneje že hodil na tekme doma in v tujini. Pri svojih dvajsetih se je redno uvrščal med zmagovalce mednarodnih turnirjev, kar je bilo za nekoga s tako skromnim zaledjem precej presenetljivo.

Zaradi omenjenega sramotnega nacionalnega odnosa do tega športa je Zavec ne glede na svoje zmage ostajal neopažen, saj v boksu poleg zmag za uspeh rabiš tudi načrtno delovanje tihe diplomacije, mašinerije, ki te iz monotonega ozadja poriva v prvi plan. Zato je bil Zavec večkrat tik pred tem, da neha. Edino priložnost je skoraj po slučaju dobil pri svojih 26. letih, kar je za začetek profesionalne kariere v boksu relativno pozno. Vseeno je s pomočjo nemškega kluba redno dobival dvoboje in s tem pritegnil pozornost svetovnega centra boksa, Dona Kinga iz ZDA. Ta mu je ponudil pogodbo in Zavec jo je sprejel, vendar pa je ostal na rezervni klopi, kot nekdo, ki ga je težko promovirati, a je hkrati zmožen podreti kakšnega od velikih igralcev, ki prinašajo velike denarje. Zato se je vrnil v nemški klub in decembra 2009 z zmago nad Južnoafričanom Hlatshwayom postal svetovni prvak po verziji IBF.

O čem še govori Zavčeva zgodba? Vedeti moramo, da junaki nastajajo na specifičnem ozadju. Ozadju zla, ki s svojimi preprekami šele omogoča vznik singularnosti heroja, tistega, ki zlo premaga in tako postane junak v očeh tistih, ki so bili na tej poti poraženi. Za vsakega zmagovalca torej najprej rabimo množice poražencev. Ta zgodba torej govori tudi o tem ozadju, govori o sodobnem športu. In za kaj gre v sodobnem športu? Ne pustimo se preslepiti ideologiji zdravja ali športnega duha. Šport vsekakor ni zdrav, dobri športniki so ravno tisti, ki se svojemu zdravju odpovejo. In športni duh je tisto, kar te na poti do zmage prej ovira kot ne. Šport pač ni za vse, je polje, iz katerega vzniknejo redki in ti so ponavadi tisti, ki se popolnoma uklonijo gospodarjem. Tudi Zavec je v nedavnem intervjuju priznal: "Če pogledamo realnosti v oči: če se gospodje odločijo, da boš izgubil, boš izgubil. To je dejstvo."

Šport je torej le še ena od dekel kapitala, še ena vrsta potrošnje, ki največje nagrade prinaša svojim lastnikom. Športniki so delavci, ki delajo pod hujšim fašistoidnim režimom kot delavci v tovarnah. Med sabo so v večnem sovražnem tekmovanju in zmagovalci z višjimi mezdami branijo svoj privilegiran položaj pred konkurenti. Ne samo, da za oblikovanje medsebojne identifikacije, enotnosti in končno sindikata nimajo časa, ker morajo vsega porabiti za treninge, ampak te želje niti nimajo. Njihova produkcija hkrati služi kot uspavalo premaganih množic potrošnikov, ki zaljubljeno strmijo v svoje junake in niso sposobne refleksije izkoriščevalskih odnosov. Šport je vsekakor nov opij ljudstva.

In kako zdaj združimo ta dva vidika zgodbe v celoto? Kako pravilno razumeti zgodbo o boksarju, ki se je iz dna s svojim lastnim delom in nekaj pomoči prijateljev, ki so vanj verjeli, prebil na sam vrh? O borcu, ki je vztrajal in se boril, čeprav se je velikokrat zdelo, da ga na obzorju ne čaka prav nič? To je zgodba za nas vse. Ne za vsakega posameznika, ampak za vse skupaj. Namesto, da občudujemo heroja, postanimo heroj. Kot borec moramo biti boj, ki je težji kot Zavčev. Vstopiti moramo v precej večji ring in se spopasti z abstraktnim nasprotnikom, ki ga imenujemo kapitalizem. V tem boju ni jasnih definicij: ne vemo točno kakšna so pravila, kdo sodnik in kaj je sploh ring, celo naša lastna identiteta je dvomljiva. Nasprotnik se globoko zažira v vse našteto, tudi nas same, zato se nam kaj hitro lahko zgodi, da se znajdemo na napačni strani bojne linije. Kljub vsem nejasnostim pa boja vseeno ne smemo predati, sproti ga moramo nenehno reflektirati in s tem paziti, da ne zamenjamo strani. Postati moramo Dejan Zavec in se naučiti izmikov, obrambe in napadov, a vse to z izjemno pozornostjo, zato da naši udarci letijo v pravilno smer.

Z levo je zamahnil Izidor Barši


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=25967