 Glasba> RŠ recenzijaEgyptian Lover featuring Jamie Jupiter
Ponedeljek, 14. 2. 2011
avtor/ica: goran
Recenzija gostovanja legendarnega electro in hiphop pionirja, ki je v soboto skupaj z MC-jem Jamijem Jupitrom na Elektrolizi v Channel Zeru odkopaval korenine sodobnih elektronskih klubskih praks. (v celoti!)
EGYPTIAN LOVER & JAMIE JUPITER, 12. 2. 2011; Channel 0- Metelkova mesto, Ljubljana
* V valu najav atraktivnih koncertov, ki je te dni zajel Ljubljano, je nekoliko v senci ostalo ime Egyptian Lover, pa čeprav gre za kreativca, ki je med vsemi napovedanimi zvezdniki verjetno najbolj vplival na podobo sodobnih muzik. Razlog, da se o njem ni veliko govorilo, se verjetno skriva v dejstvu, da v času, ko je začel svojo glasbeno kariero, večina aktualnih koncertohodcev še sploh ni uzrla luči dneva. Deloma pa je temu bržkone botrovalo tudi izumrtje electro hiphoperskega hibrida, ki mu je Greg Broussard alias Egyptian Lover skupaj s tedanjimi soborci v začetku osemdesetih tlakoval pot. No, njegovega koncerta smo se zato toliko bolj razveselili nostalgiki ali pa konzumenti s posluhom za starošolske prakse, na katerih je zrasel dobršen del sodobnih plesnih klubskih muzik. Njegova glasba je bila pač tisti neposredni vezni člen med hiphopom in technom, predvsem pa tisto drznejšo strujo elektronske glasbe, ki je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih začela svoj pohod na britanskem otoku.
Odgovor na vprašanje »zakaj so glasbo Egyptian Loverja z obema rokama pograbili elektronski vizionarji z dvojcem Autechre na čelu?« smo dobili tudi na njegovem sobotnem gostovanju na serialki Elektroliza v Channel Zeru. Kljub temu da je po napovedih ponudil povsem starošolski set, glasba ni kazala starostnih gub, njeno atraktivnost pred četrt stoletja, ko je šlo praktično za povsem novo pogruntavščino, pa lahko le še potenciramo. Na katero potenco, bi verjetno znali povedati le tisti srečneži, ki so imeli priložnost iz prve roke izkusiti kakšno od zadnjih velikih glasbenih revolucij.
No, deloma so na novo estetiko poslušalce pred Broussardom resda navadili že Kraftwerk in raperski pionirji, na vzhodni obali Združenih držav tudi njegovi žanrski somišljeniki Afrika Bambaataa, Man Parish, Jonzun Crew in Mantronix. Na zahodni obali pa je z novimi smernicami šarmiral Broussard, ki je z uspešnicami 'Egypt, Egypt', 'What Is A D.J. If He Can't Scratch’ in ‘Computer Love (Sweet Dreams)’ že sredi osemdesetih najprej očaral širšo ameriško publiko, ne dolgo zatem pa še britanske glasbene entuziaste. Po začetnem uspehu novega križanca med electrom in hiphopom se je v drugi polovici osemdesetih vse pogosteje naslanjal na rapersko estetiko, v devetdesetih objavil še nekaj plošč, potem pa za dobrih deset let glasbeno aktivnost prekinil. Na krilih obujanj vplivnih praks iz preteklosti se je na glasbeno prizorišče vrnil leta 2004, štiri leta pozneje je delal družbo M.I.A. na eni od njenih turnej, v zadnjih letih pa novo mladost išče s še enim reperskim veteranom Jamiejem Jupitrom.
Ta mu je družbo delal tudi na sobotnem gostovanju v Channel Zeru. S svojimi emsijevskimi vložki verjetno sicer ni prepričal raperskih privržencev, ki v besedilih iščejo poglobljene družbenokritične misli, toda ti so tako ali tako prišli na napačen koncert. Broussard je v svoji glasbi pač vselej najprej iskal duhovitost, zabavnost in predvsem zanimive zvočne domislice, te pa je v najlepši luči osvetlil v neobremenjenem, skorajda ležernem uro in pol trajajočem setu. V uvodu je prostor odmeril svojim scratcherskim veščinam, v nadaljevanju s prepoznavnim vkodiranim emsijanjem delal družbo Jupitru, hipno krojil ritme na legendarni Rolandovi osemsto osmici in v samoironičnem poziranju obujal spomine na svoje b-boyevske spretnosti ali še raje nespretnosti. Nekdanji glasbeni pionirji se ob vrnitvah na glasbeno prizorišče radi izgubljajo v neuspelih poizkusih odkrivanja tople vode, Broussard in Jupiter pa sta nepretenciozno ostala na terenu iz svojih uspešnih začetkov. In tu jima ne moremo očitati ničesar, saj sta se v svojem nostalgičnem, včasih simpatično nerodnem, a vselej igrivem, duhovitem obujanju starošolskih izročil več kot očitno prav imenitno zabavala. Zabavala pa se je tudi publika, ki je solidno napolnila Channel Zero in dvojcu pritegovala v njunem himničnem »eight, o, motherfuckin' eight« poklonu »magični škatli«.
In v čem bi ob zabavnosti še lahko poiskali presežek sobotnega koncerta? Verjetno predvsem v neobremenjenosti, spontanosti, lahkotnosti in duhovitosti, ki so zaznamovale zgodnjo rapersko in electro glasbo. Lepšega dokaza, da te prvine, za katerimi se v sodobni produkciji vse bolj izgublja sled, vzpodbujajo vitalnost in nudijo inspiracijo, si pravzaprav ne bi mogli želeti.
V soboto se je v blagodejne učinke starošolskega hiphopa in electra ponovno prepričal Goran Kompoš.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26633
|