Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Glasba> RŠ recenzija

Incurabili!!!
Ponedeljek, 21. 2. 2011
avtor/ica: bruc

Bruno Subiotto in Niko Novak sta izjemna rockovska glasbenika. Po dolgoletni rockovski poti, z različnimi zasedbami, kot so The Spoons, Dicky B. Hardy, Hic et Nunc in Kiks, sta združila moči v minimalistični punk bluesovksi kombinaciji Incurabili (foto: Maruša Bertoncelj). V petek sta v Menzi pri koritu pripravila promocijski koncert svojega drugega albuma »Fine With Me«. (v celoti!)

INCURABILI, Atila, 18. 2. 2011; Menza pri kopritu- Metelkova mesto, Ljubljana

* Bruno Subiotto in Niko Novak sta izjemna rockovska glasbenika. Po dolgoletni rockovski poti z različnimi zasedbami, kot so The Spoons, Dicky B. Hardy, Hic et Nunc in Kiks, sta združila moči v minimalistični punk bluesovski kombinaciji Incurabili. V petek sta v Menzi pri koritu pripravila promocijski koncert svojega drugega albuma »Fine With Me«.

Za uvod večera je poskrbel novinec na domači podtalni sceni, Atila Boštjančič. Na odru se je pojavil z doma narejeno kitaro in škatlo, ki mu je služila kot bas boben. Domiseln dečko je ta novo pečeni blueser. Preprosta slide bluesovska forma mu služi kot podlaga, ki podpira skrhan, pregneten vokalni blues izraz. Očitno se ozira k velikim country blueserjem iz preteklosti ameriškega juga, vendar na samosvoj način ustvarja svojo umazano bluesovsko izkušnjo. V petek je sicer na trenutke deloval še nekoliko okorno, vendar v sebi nosi velik potencial, ki se zna izkazati v bližnji prihodnosti. Morda bi si lahko omislil malo močnejše ozvočenje svoje kitare, ker slednja zaradi tihosti nekako ni prišla do izraza. Zvok kitare se je porazgubil v prvih vrstah udeležencev petkovega koncerta. Ne glede na to ga lahko pohvalimo zaradi pogumnega in domiselnega pristopa k bluesovski izraznosti.

Na petkovem koncertu se je zbrala zelo številčna publika, ki je vneto pričakovala osrednji nastop domačega dvojca Incurabili. Bruno in Niko sta koncert pričela z uvodno skladbo svojega novega albuma »Do What You Do«. Super ritmična kombinacija slide kitare in bas kitare, z dvema strunama, je bila podložena zgolj z bas bobnom in dodobra razpadlo činelo. Že v uvodu sta pokazala izjemno iskrivo in doživeto vokalno bluesovsko interpretacijo, ki se, v primerjavi s preteklostjo, še bolj približuje punkovskemu pristopu. Nove skladbe nosijo v sebi še bistveno več punk rockovskega naboja, vendar kljub vsemu forma še vedno ostaja zaprašeno bluesovska.

Dvojica Incurabili je na petkovem koncertu resnično blestela od vsega začetka. Izjemen občutek za ritem in vokalno dopolnjevanje sta prevetrila v svojem novem hitu »I Beg Your Pardon«. Njun nastop je bil tokrat perfekten. Z zelo dovršeno izbiro svojih komadov z obeh albumov sta od začetka do konca gradila napetost, ki se je stopnjevala iz skladbe v skladbo. Bruno Subiotto se je ponovno dokazal kot izjemen orgličar, ki lahko hkrati igra tudi kitaro in ob vsem tem še poje. Niko Novak je blestel s svojimi vokalnimi interpretacijami in minimalističnim basovskim pristopom, ki ga je uspešno dopolnjeval z bas bobnom in činelo. Vrhunec koncerta se je zgodil ob izvedbi repetitivno zamaknjene skladbe »Ain't Such Cactus«. Skladba me je takoj spomnila na The Stooges iz njihovega zgodnjega obdobja. Prekaljena bluesovska mačka sta z repetitivno, meditativno izvedbo navedene skladbe uspela publiko spraviti v zamaknjeno stanje.

Trenutke zamaknjenosti je razpršilo bolj razposajeno bluesovsko vzdušje, z bolj dinamičnimi skladbami, kot sta, na primer »Heart To Kill« in dovršeno minimalistična »Tank«. Publika se je z bučnim aplavzom odzivala nad naelektrenim odrskim dogajanjem. Dvojec Incurabili izraža pristen odnos do bluesovskih godb in ga gnete v avtonomno, prekaljeno punk rockovsko zgodbo. V dobrih dveh letih se je ta zgodba vsebinsko in formalno razvila v izjemno prepričljiv glasbeni izraz, ki si zasluži presežne ocene. Če je dvojec Incurabili na svojih začetkih deloval kot domiselna, neobremenjena punk bluesovska hudomušnica, po petkovem koncertu to ni več tako. Neozdravljivo bluesovsko tvorbo je potrebno jemati še kako resno. Drugi album te ljubljanske dvojice je, v primerjavi s prvencem, velik napredek. Na njem se znajdejo same odlične skladbe, ki so dovršene in izjemno prepričljive. Koncertna interpretacija teh skladb daje celoti bistven pozitivni presežek. V živo skladbe pridejo še veliko bolj do izraza kot na studijskih posnetkih. Bruno in Niko sta človeka odra. Tam se odlično znajdeta in zaživita v najboljši možni luči. Na koncu koncerta sta poskrbela za pravo dinamično bluesovsko poslastico, ki nosi naslov »The Storm Keeps On Twistin'« in napoveduje bujno, razburkano bluesovsko pot dveh izostrenih glasbenikov, ki sta pri stvari s srcem in dušo. Publika je zaključek koncerta sprejela z bučnim aplavzom, tako da se je dvojica za trenutek še enkrat vrnila na oder. Za konec sta odpela še skladbo s prvenca, »St. John's and St. Paul's Busy Day«, zgolj ob spremljavi ploskanja Bruna in publike. Super zaključek odličnega bluesovskega koncerta. Na koncu so uspeli večer povsem uničiti očitno zmedeni DJ-i, ki so po koncertu vrteli povsem neprimerno glasbo, ki s samim dogodkom ni imela nikakršne povezave. Oh, kako butasto …

Pripravil Brane Škerjanc

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26728