TORO Y MOI: Underneath A Pine (Carpark, 2011) (ponovitev 14. 3. 2011 ob 00.30) Ponedeljek, 7. 3. 2011 avtor/ica: kvisnar
Poletnega sonca in zračnosti polna glasba Chada Bundicka alias Toro Y Moi se sredi tečne ljubljanske zime zdi kot popoln, četudi le začasen, pobeg na lepše. V Tolpi bumov v celoti predvajamo nedavno objavljeni drugi album tega projekta, ki je glasbeno in avtorsko opazen korak naprej od Bundickovega lanskega albuma, "Causers of This". (v celoti!)
* Ni še minilo niti leto, odkar je Jure Matičič na valovih tega radia recenziral prvenec projekta Toro Y Moi, "Causers of This", in že je do Tolpe Bumov prikapljal prislovično "težaven" drugi album, poimenovan "Underneath the Pine". Slišati je, da Chaz Bundick, človek, ki stoji za Toro Y Moi, nima težav s tem, kaj in kako povedati v drugem nadaljevanju zgodbe.
Chaz Bundick je doma iz Columbije v Južni Karolini. Po izobrazbi je grafični oblikovalec, z glasbo pa se ukvarja že od majhnega, saj ga je mama, kot sam pravi, prisilila v igranje klavirja. V najstniških letih je Chaz odkril kitaro in takrat začel ustvarjati svojo lastno glasbo.
Četudi je deloval in deluje tudi preko drugih projektov, je Bundick s Toro Y Moi ujel valovanje trenutka - tako imenovanega "chillwave-a", kategorije, v katero novinarji tlačijo nostalgično in prijetno glasbo, kakršno bi naj, poleg Bundicka, ustvarjali še njegovi kolegi Washed Out ter Neon Indian, potem še Memory Tapes in nekateri drugi artisti.
Sam Bundick sicer meni, da bi ustvarjanje naštetih zasedb težko stlačili v en sam slogovni kalup in tudi sam se je prav gotovo premaknil v raziskovanje novih teritorijev od tistih, ki jih je že prečekiral na predhodnem albumu, "Causers of This".
Album "Underneath the Pine" odpre upočasnjena instrumentalna zadevica,poimenovana "Intro / Chi Chi", ki bo marsikoga spomnila na nek drug uvodni komad, "Le Femme d'Argent", s prvenca francoskih Air. Od tam naprej smo priča konceptualno zasnovanemu ploščku, ki raziskuje dediščino poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Lahko, da bomo, poleg Air, prepoznali še Stereolab, toda treba je stopiti še bolj nazaj, recimo do četverca The Free Design ali pa sestrskega dua Wendy & Bonnie.
Kar preseneča, je pretočnost glasbe na tem albumu. Skladbe se brez opaznih šivov pretakajo ena v drugo in če damo plošček na "repeat", morda ne bomo niti opazili, da se je zavrtel že neštetokrat. "Underneath the Pine" lahko v celoti funkcionira kot nevsiljiva, prijetna glasba za ozadje, pri kateri si ne bomo nujno zapomnili veliko detajlov, mimo Chazovega prijetnega tenorja, bogatih slojev zvokov analognih klaviatur in plesnih ritmov, ob katerih najverjetneje ne bomo zaplesali.
Zaradi vsega naštetega mi "Underneath the Pine" še najbolj zveni kot "vaja v slogu" in mi ekstatične ocene nekaterih recenzentov ne pridejo do živega, saj se mi zdi, da se glasba s tega ploščka ne bo najbolje starala in da v daljši perspektivi gotovo ne bo tako pomembna, kot se zdi danes; chillwave gor ali dol.
