EARTH: Angels of Darkness, Demons of Light I (Southern Lord, 2011) (ponovitev 13.4.2011 ob 00.30) Sreda, 6. 4. 2011 avtor/ica: goran
Šesti studijski album kultnih seattleskih dronerjev skupaj s ponovnimi kadrovskimi spremembami prinaša doslej morda njihovo najbolj zrelo ploščo. Nekoliko mehkejša zvočna podoba odpira še več prostora Carlsonovi natančnosti pri grajenju posameznih hipnotičnih fraz, ki se zdijo še bolj razvlečene in obenem tudi bolj učinkovite ... (v celoti!)
* Malo je bendov, ki bi skozi celo kariero tako osredotočeno raziskovali potencial klasične rockovske formacije, oprte na kitaro, bas in boben, kot to velja za seattleske kultne dronerje Earth. Če so v svojih začetkih pred dvajsetimi leti burili domišljijo privržencev metalskega rifanja, se zdi, da s svojim novim, šestim studijskim albumom, 'Angels of Darkness, Demons of Light I', na preizkušnjo postavljajo prožnost privržencev countryja. No, v resnici so danes od klasične forme countryja oddaljeni približno toliko, kot so bili v devetdesetih oddaljeni od klasične metalske forme. Nas pa, sodeč po progresiji, zabeleženi na njihovih zadnjih albumih, ne bi smelo presenetiti, če se bodo v prihodnosti lotili še bolj pronicljivega odkopavanja korenin severnoameriških muzik.
Skozi prizmo njihovega raziskovanja post-americane bi jih ta čas lahko postavili ob bok Neila Younga in njegovega zadnjega albuma 'Le Noise'. Podobno kot Youngu, je tudi zasedbi Earth uspelo ujeti in razširiti esenco enega najlepših obdobij severnoameriških rockovskih muzik, ki se je na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta minulega stoletja izoblikovalo na zahodni obali Združenih držav. Ciljamo kakopak na mračnjaško zapuščino seattleskih bendov, seveda še preden jih je vsaj deloma pokvaril MTV-jevski uspeh. Toda, če je takrat Young veljal za nekakšnega predhodnika dogajanja, vezanega na grunge, in se je že dolgo pred tem uveljavil kot eden najbolj spoštovanih ameriških avtorjev, so Earth z Dylanom Carlsonom, v vlogi osrednjega gonila zasedbe, hodili še po obrobju burne seattleske rockovske scene. Toda, če njihova redefinicija metalskih muzik takrat ni naletela na pozornost širše publike, so se nad njihovim drznim podiranjem forme toliko bolj navduševali glasbeni sladokusci, ki se niso omejevali le na rockovsko estetiko. To žanrsko pisano bazo privržencev pa jim je uspelo ohraniti vse do danes. S svojo glasbo na eni strani razvnemajo posluh rockovske in metalske publike, na drugi strani pa so se priljubili tudi privržencem tistih zvedavejših elektronskih, sodobnih komponiranih in folkovskih muzik.
Tako, kot veleva Carlsonova tradicija, tudi album 'Angels of Darkness, Demons of Light I' ponovno zaznamujejo kadrovske spremembe. Toda vzrokov za to standardno pretočnost glasbenikov v zasedbi ne kaže iskati v morebitnih nesoglasjih. Carlson k sodelovanju pač preprosto vabi glasbenike, ki v danem trenutku najbolj ustrezajo njegovi vselej raziskujoči, izvirni glasbeni viziji. Ob stalni sodelavki, tolkalistki Adrienne Davies, je v studio tokrat povabil še eklektičnega basista Karla Blaua in čelistko Lori Goldston, ki je pred sedemnajstimi leti z zasedbo Nirvana nastopila tudi v Ljubljani, širši publiki pa je bržkone najbolj v spominu ostala po sodelovanju na Nirvaninem MTV-jevem unplugged koncertu. Zdi se, da je Carlson v njenem subtilnem melanholičnem godenju našel izvrsten teren za svoje nove kitarske domislice, v katerih sicer ohrani svoje prepoznavno, počasno nizanje rifov, obenem pa ga nadgradi z bolj oprijemljivo in razgibano formo.
Carlsonove hipnotične dronaste mantre so po novem ujete v bolj melodične, mojstrsko grajene strukture, ki se naslanjajo na zadržano, toda izjemno učinkovito potrkavanje Daviesove. Glasba zato še bolj aludira na senzibilnost Jarmuschovih in Wendersovih filmov, v katerih se pravzaprav ne zgodi nič, toda značilna umirjena atmosfera gledalca vselej obdrži v suspenzu oziroma v pričakovanju nenadnega prevrata. In enako velja tudi za album 'Angels of Darkness, Demons of Light I'. Presežka ne išče v razburljivosti in nenadnih prevratih, pač pa se preprosto opre na subtilno, skrbno zgrajeno atmosfero, ki poslušalca obdrži v pričakovanju vrhunca vse do konca. Nov album zasedbe Earth je vsekakor izvrstna napoved njenega premiernega gostovanja v Podalpju, ki se zgodi že konec tega meseca.
