Zavoljo širnega univerzitetnega poslušalstva smo ponovno prisostvovali dogodku gibanja »Mi smo univerza«. Za javno manifestacijo, ki je tokrat potekala pred samo Univerzo, ponovno menimo, da je oziroma bo ostala brez pravih učinkov. Na manifestacijo smo se odpravili polni entuziazma, vendar je pol tega splahnelo že ob samem prihodu, ko smo zagledali osamljeno množico pred stavbo presenečenja.

Pred njo se namreč zbralo le dobrih 50 študentov, ki niso bili pretirano entuziastični. Tudi zavoljo tega je najbrž sprva zavladala smrtna tišina, ko je po desetih minutah manifestiranja pred poslopje prišel gospod Rektor. »Ali želite kaj povedati rektorju?« je užaljeno vprašal in čakal na odgovor pilotov revolucije. Nastopila je tišina ... Šele po tretji zastavitvi omenjenega vprašanja so se nevidni piloti revolucije spremenili v vidne pilote revolucije.

Sledilo je ironično pregovarjanje in pogovarjanje, ki ga je izsilil rektor, v stilu: »Rektor vas posluša.« »Če imate konkretne predloge, mi pišite mail in se bomo dogovorili za srečanje.« Rektorju očitno ni bilo dovolj to, da so mu študentje svoje zahteve in predloge povedali na licu mesta. To zanj očitno ni bil pogovor, ker je pozival, naj se mu še enkrat najavijo in povejo isto. Na pripombe pa je spet odreagiral v že slišani stari maniri in ponovno ponudil svoj odstop.

Vrnimo se k pilotom revolucije. Kar nas je pri organiziranem dogodku najbolj zmotilo, je to, da je izpadel precej nestrukturiran, zato se univerzalne zahteve, ki jih gibanje sicer postavlja, izgubijo v množici izrečenih besed oziroma za javnost nimajo jasnega sporočila. Morda bi si morali nekateri piloti revolucije še enkrat prebrati nekaj vrstic v Brechtovem Učnem komadu Ukrep. To bomo zdaj mi storili namesto njih.

»Lepo je,
Če vzameš besedo v razrednem boju,
Da množice glasno in zveneče pozoveš v boj,
Naj razženejo zatiralce, osvobodijo zatirane.
Težko pa je, a koristno, drobno vsakdanje delo,
Neumorno, skrito tkanje
Mreže partije pred
Puškino cevjo podjetnika:
Z govorjenjem, ki
Naj skrije govornika.
Z zmago, ki
Skrije zmagovalca.
Z umiranjem, ki
Skrije smrt.
Kdo bi ne storil veliko za slavo, a
Kdo bi storil kaj za molk?
Toda reven jezdec čast povabi k mizi,
Iz ozke in razpadle koče nezadržno
Pride veličina.
In slava po teh, ki so storili
Veliko delo, sprašuje zaman.«

Kot objektivni gledalci dogodka vam lahko povemo, da so nam te besede najprej prišle na misel zato, ker se vidni piloti revolucije obnašajo tako, kot da ne bi vedeli, zakaj organizirajo manifestacije in plenume v okviru gibanja »Mi smo univerza«, saj dogodki kot takšni nimajo jasnega sporočila za javnost. Avantgarda gibanja bi morala po našem skromnem prepričanju bolj misliti na to, kako s svojimi dogodki prebuditi javnost.

Sprašujemo se, za kaj se sploh borite? Ali je vaš cilj dejansko preprečiti sprejetje dveh neslavnih dokumentov, ki napovedujeta spremembo Slovenije v Drzno Slovenijo, ali ste morda že vnaprej resignirani in prepričani, da tega ni več moč preprečiti?

V kolikor se naše subjektivno videnje repriz prvega plenuma gibanja »Mi smo univerza«, ki je potekal na Filozofski fakulteti, razlikuje od ostalega občestva, ki spremlja dogajanje gibanja, bi bilo nemara dobro razmisliti, kam je omenjeno občestvo odšlo. Na dogodkih ga namreč ni več moč zaslediti. To občestvo je bilo namreč na prvem plenumu polno entuziazma in pripravljeno biti del gibanja.

Časa je malo. Šolnine nam praznijo žepe ter grozijo z vtihotapljanjem na prvo in drugo stopnjo visokošolskega študija. Tudi če imamo javno šolstvo, se kažejo tendence po njegovi plačljivosti, in to dvojni. Ministri odstopajo, rektorji ponujajo odstop, študentje pa se očitno, razen nekaterih izjem, niso sposobni interpelirati iz posameznikov v subjekt. Malo delo je zaenkrat mimo, velikega dela in slave in spevov pa slišimo že preveč. Akcija ne sme zamreti, mora le postati ostrejša, da odreže vsaj kakšno bilko, če že ne pokosi celotnega travnika.

Dogodkov gibanja »Mi smo univerza« se samo zaradi vas udeležuje in jih tovariško komentira univerzitetna redakcija.