Univerza> RŠ Futer-ocenjevanje hrane na bone

SULTAN TEPE V GRČIJI
Petek, 20. 5. 2011

avtor/ica: EvaP

...Tako smo tudi mi nekega lepega dne krenili v Grčijo. Da ne bi bili čisto prekmalu tam, smo se peljali kar po cesti. Dolga pot nas je vodila prek Hrvaške, Srbije, Makedonije in dela Grčije, dokler nismo prispeli v čarobno mesto Komotini...

Če vas za dlje časa zanese daleč od sistemske cone urejenih bonskih odnosov ali domačega štedilnika, boste sigurno slej kot prej začutili precej opevan in tipično študentski - prazen želodec.

Tako smo tudi mi nekega lepega dne krenili v Grčijo. Da ne bi bili čisto prekmalu tam, smo se peljali kar po cesti. Dolga pot nas je vodila prek Hrvaške, Srbije, Makedonije in dela Grčije, dokler nismo prispeli v čarobno mesto Komotini.

To mesto, ki ga že dosežejo slane morske sapice, je bilo naša nekajdnevna postojanka. Naš glavni povod za obisk ni bil opis njihove gastronomske ponudbe. Udeležili smo se študentske konference Border Crossings. A to bi bilo prav nesmiselno poudarjati, saj se je zaradi avtoričinega nerazumevanja s snemalno napravo veliko zanimivih izjav na temo konference izgubilo v neznano.

V zvezi s tem je sploh najbolje, da ne omenimo, da smo bili bojda priče legendarnemu pogovoru med bodočimi znanstveniki, bodočimi umetniki in tistimi, ki so že eno ali drugo. Pogovor, ki mu ni bilo ne konca in kraja, je sicer potekal v grščini, a smo bili deležni sprotnega prevajanja. Tako smo kot eno izmed glavnih misli lahko razumeli, da bi bilo pravzaprav smiselno, da bi umetniki razuma lahko poskusili ustvarjati kaj umetniškega in nasprotno, da bi se umetniki lahko naučili pisati.

Poleg ideje medsebojnega oplajanja so se v treh dneh zvrstile še številne zanimive tipično antropološke teme od bolj političnih prek socialno usmerjenih do kulturno obarvanih.

V takšnem duhu smo tako kljub na trenutke prisotni lakoti le vsake toliko pomislili na hrano in si še manjkrat privoščili konkreten obrok. Dve takšni priliki sta bili večerji pri sultanu. Pravzaprav v restavraciji z imenom Sultan Tepe. Ta se, poleg okusne hrane, ponaša s prijetno lokacijo nekje sredi centra in zanimivo konstrukcijo. Slednja je verjetno zanimiva predvsem gostom. Medtem ko tla, ki so v prvem nadstropju na prvi pogled brez vidnejšega razloga mestoma prekinjena s prečno stopnico ali so mestoma v obliki ploščadi dvignjena, verjetno predstavljajo precejšen zalogaj njihovim strežajem.

Pri naročanju hrane v tej gostilni bi nam bilo znanje grščine ali turščine prav v posebno pomoč. Ker pa nismo ne vem kakšni strokovnjaki, smo bolj kot ne buljili v neznane besede z drugačnimi črkami in skušali uganiti pomen.

A s seboj nismo imeli ribe babilonke, zato so ob vsej zagrizeni volji črke le plesale pred nami in nam izmikale pomen. Vendar se je le ponudila rešitev, in sicer v obliki angleško govorečega ruskega strežaja. S svojim znanjem, glede na precej nerazumljivo splošno grško angleščino, je ta konkretni fant najbrž predstavljal kar njihov zaklad.

Vsekakor je bil naša rešilna slamica. Sporazumeli smo se tako, da smo mu povedali, kaj bi jedli in on je nato našel pravo jed ali poskrbel za mešanico jedi. Ta je bila sicer možna samo ob združevanju dveh obstoječih menijev, da ne bo nesporazuma, da je šlo za restavracijo samopostrežnega tipa.

V dveh obrokih smo ob bolj ali manj recipročni izmenjavi pokusili veliko večino jedi. In vse so bile zelo okusne. Pri tem bi še omenili, da imajo na voljo od solat do solatnega oziroma zelenjavnega krožnika in različnih vrst mesa. Vse skupaj včasih pikantno in nasploh prav dobro.

Ker pa smo bili, kot je bilo že rečeno, potopljeni v globoke debate ali individualne pomisleke, je bilo v teh prekratkih dneh nemogoče fotografsko zabeležiti vse vtise. Poleg okušalnih, predvsem vse v zvezi z legendarno debato, ki bo mogoče res povzročila opismenjevanje umetnikov in umetniško prakso znanstvenikov.

Tako je v končni fazi nastal presekan konglomerat vtisov. Se pravi na eni strani naprej podana ideja in na drugi bežen opis hrane. Ob vsem tem vam za bolj poglobljeno doživetje predvsem slednjega – sicer prvotnega predmeta naše analize – ne preostane nič drugega kot skok do Grčije.

Mi smo se, kljub temu da smo šli po cesti, prekmalu vrnili, in sicer presekano konglomeratsko siti ter z nekaj novimi štampiljkami v pasportu.

 

 

Preko tisoč kilometrov je skakljala Eva.

 

 

 

 

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=27833