 Kultura> Dlako z jezikaO Žižku in Golobiču v dneh po dogodku
Ponedeljek, 18. 7. 2011
avtor/ica: Peter Karba
Spoštovane, spoštovani. Kakorkoli obračamo četrtkovo tragedijo v ljubljanskem Kinodvoru s katarzično končno izjavo o novem začetku se zdi, da je dogodek zarezal v polje odnosov med političnim in javnim s skorajda nespodobno potezo.
Spoštovane, spoštovani. Kakorkoli obračamo četrtkovo tragedijo v ljubljanskem Kinodvoru s katarzično končno izjavo o novem začetku, se zdi, da je dogodek zarezal v polje odnosov med političnim in javnim s skorajda nespodobno potezo. Vsakemu izostrenemu demokratu, navlečenemu z vsemi standardi glede higiene v politiki, bo sprva skočilo v nos, kako lahko javno in politično soobstaja v obliki prijateljskega kramljanja oziroma celo zagovora prijatelja. Karkoli si pač že mislimo o filozofiji in izvajanju Slavoja Žižka in političnem angažmaju Gregorja Golobiča v stranki Zares in kakorkoli razmišljamo o francoski revoluciji, javni rabi uma, bolonjski reformi, reformi visokega šolstva in prihodnosti Evropske unije, to morda ni ključno za razumevanje dogodka samega.
Kajti naivno bi bilo pričakovati, četudi stakneta glavi tolikšni intelektualni kapaciteti, da lahko karkoli bistvenega dodata k neki obči razpravi sami. To je Golobič med razpravo tudi posredno pojasnil, ko je povedal, da danes mnenjskih voditeljev ni več. In pri tem bržkone ni misli, da ni več mnenj, pač pa voditeljev. Ali drugače: pluralnost mnenj ne zaleže, če ostajajo mnenja brez vsakršne zmožnosti. Tako je demokracija farsa in karkoli je znotraj takšne demokracije izrečeno, je izrečeno samo zato, da se stvari dejansko ne bi spremenile.
Ravno zato ne bi smeli imeti težav ne s prezrtjem dogodka ne s tem, da ga postavimo v nič ali v kakšno drugo utečeno prispodobo komunikacije politike z javnostjo - tako pač zrelim, dovršenim kritičnim stališčem pristoji. Toda, kaj nam ob takem pristanku še preostane? Glede na vlogo mnenja v takšni situaciji se je primerno ozavestiti v tem oziru, da zgolj naša reakcija, bodisi tole poročilo ali kakšen drug, nemara širši odmev, daje dogodku relevantnost. Pa ne zato, ker bi javnost v dogodku karkoli prepoznala, temveč zato, ker bi morala začeti oblikovati pojmovnost, ki bi lahko pomenila odgovor. Ob sprehodu čez slovensko medijsko krajino smo lahko naleteli na vrsto poljubnih kolažev citatov z razprave. Mediji so se v svojih prispevkih k apatiji praviloma zatikali v to ali ono izjavo, brez da bi skušali pogovor vsaj povzeti, če ne že pojasniti.
Ključno se zdi, da dogodek razumemo v določeni razpetosti. Res je, prijateljsko kramljanje pod pokroviteljstvom ene od parlamentarnih strank je preveč očitna politična agitacija, da bi bila samo to. Ravno v sled te naivnosti, te iskrene nemoči, javnosti ne bi smelo biti strah, da se jo skuša zavesti, nategniti, znova potlačiti v tesnobno shizo, ampak da ji je dana možnost suverenega odgovora. Nikomur ne more biti v prid javnost, ki pričakuje odgovore, javnost se mora sama postaviti v zahtevi po lastnem odgovoru. Ne bi smelo iti zgolj za to, da ima javnost pravico vedeti, da ima pravico biti obveščena, javnost mora izboriti tudi pravico da odgovori.
Slaba dva tedna prej se je Žižek v Londonu dobil z Julianom Assangeem. Iz naslova vstopnine za ta dogodek sta zbrala nekaj denarja za Wikileaks. Namreč, že pred časom sta Visa in Mastercard v dogovoru z ameriškimi finančnimi inštitucijami blokirala možnost donacij na račun organizacije. Odgovor javnosti je bil preprečen in nov odgovor javnosti je postala polna dvorana Troxy, kjer je bilo treba za dve uri in pol kvalitativno podobnega kramljanja odšteti 25 evrov.
Morda se še sprašujete, ali je situacija že dovolj resna. Morda se še sprašujete, ali je na zahodu že kaj novega, ali imate vsega že resnično dovolj, ali vendarle zmorete še nekoliko zategniti pas. Morda ste razočarani, ker spet niste dobili nobenega odgovora. Odgovora morda še lep čas ne bo, bo pa v vsakem primeru vaš.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28509
|