 Kultura> KinobarV praznino
Ponedeljek, 8. 8. 2011
avtor/ica: KatjaŠ
Gaspar Noé je režiser, ki ga malikuješ ali pa sovražiš, tako preprosto je. Z njim je enako, kakor z njegovimi filmi. Ni tiste srednje poti, nevtralnosti, ni kompromisa, ni uravnovešenosti, je samo skrajnost. Surova, gola in čista skrajnost, tako fizična in resnična kolikor je lahko. Gnusna, ekstatična skrajnost, ki prevzame in osupne. In nič drugače ni z Noéjevim zadnjim filmom, njegovo blazno alegorijo življenja in smrti, ki pooseblja vse človeško, božansko in demonsko hkrati. V imenu Gaspar Noéa, amen.
Gaspar Noé je režiser, ki ga malikuješ ali pa sovražiš, tako preprosto je. Z njim je enako kakor z njegovimi filmi. Ni tiste srednje poti, nevtralnosti, ni kompromisa, ni uravnovešenosti, je samo skrajnost. Surova, gola in čista skrajnost, tako fizična in resnična kolikor je lahko. Gnusna, ekstatična skrajnost, ki prevzame in osupne. In nič drugače ni z Noéjevim zadnjim filmom, njegovo blazno alegorijo življenja in smrti, ki pooseblja vse človeško, božansko in demonsko hkrati. V imenu Gasparja Noéja, amen.
V Argentini rojeni francoski režiser, scenarist, mnogokrat tudi snemalec in montažer Gaspar Noé je mednarodni publiki poznan predvsem po svojih večkrat nagrajenih celovečernih filmih Meso, Sam proti vsem in, jasno, kontroverzni kultni melodrami Nepovratno, ki jo poleg tehnične briljance brez dvoma najbolj definira dvominutni prizor brutalnega posilstva neponovljive Monice Bellucci. Noéjevi filmi so pravzaprav podivjan vrtiljak skrivnostnosti in popolne nepredvidljivosti s svojevrstno konstanto drog, seksa, perverzije, nasilja, hipnotičnosti, hrepenenja, bolečine in strahu, ki so mnogokrat odraz avtorjevega notranjega sveta . Noejevi filmi se rodijo v njegovi glavi in so močno prežeti z avtobiografskimi momenti, tudi če samo fiktivnimi. V praznino, denimo, je tako plod njegove mladostniške fascinacije nad reinkarnacijo in večera, ko je pod vplivom psilocibina norih gob dobesedno absorbiral Montgomeryjevo Damo v jezeru in se pri svojih triindvajsetih odločil, da bo film o nesmrtnosti skozi oči protagonista nekoč posnel sam. Triindvajset let kasneje mu je uspelo.
Protagonist Oscar je mlad in zatripan Američan, ki živi in na drobno dila v Tokiu. Oskar je hkrati tudi naš medij, naše oko. Njegova perspektiva je perspektiva gledalca, gledalec postane protagonist. Stojimo v Oscarjevih čevljih in gledamo skozi njegove oči. Naš pogled reže mežikanje njegovih oči, slišimo njegove misli in prisostvujemo njegovim halucinacijam. Vidimo se samo takrat, kadar se Oscar pogleda v ogledalo. Oscar je močno navezan na svojo mlajšo sestro Lindo, na katero ga še posebej vežejo tragično otroštvo, incestoidna privlačnost in prisega, da je ne bo nikoli zapustil. Lindo tako kmalu pripelje za seboj v Tokio. Mesto jo vzame zase in ona postane njegova muza, rečeno drugače, striptizeta v bordelu, nedaleč od svojega klavstrofobičnega stanovanja.
Podoba Tokia, ki jo ustvari Noé, je malo da ne briljantna, apokaliptična. Mesto, ki ga vedno vidimo le ponoči, je halucinantna podoba, trip že samo po sebi. Mravljišče ljudi, ki begajo neznano kam, labirinti temačnih ulic, zadušljivost, zatohlost, smrad in na tisoče neonskih napisov, kalejdoskopov, ki v nas utripajo z nadležno fluorescentno svetlobo. Zdi se, da je Tokio središče razkroja in evolucije obenem, kot da je edino mesto, ki obstaja, ground zero, mesto kjer se vse začne in konča.
Tako kot je v Nepovratno klub Rectum ima tudi V praznino svojo beznico, Void, luknjo, kjer se na tleh umazanega in zanikrnega stranišča konča Oscarjevo življenje, ko se skuša znebiti drog in v napadu panike razjarjenim policistom grozi z namišljeno pištolo. Metek, ki pokosi Oscarja, je resničen. Za trenutek se vse ustavi, njegove glasne misli potihnejo, mežikanje se ustavi. Oscar sicer zapusti svoje telo, ne zapusti pa prostora, njegov pogled ostane z gledalcem. Ultimativno izventelesno tako doživlja tudi gledalec, ki postane del Oscarjeve posthumne kozmične materije, ki lebdi in živčno kroži po mestu, in se, da bi pojasnila smisel preteklega življenja in dogodkov, vrača v morečo preteklost in nazaj v sedanjost.
Oscarjeva duša, torej kamera, torej naš pogled, kroži, se zaletava, dviga in se spušča, ostri in se približuje, velikokrat pade iz fokusa, se vzpenja nad mesto in ljudi, ki jih spremlja. Naš pogled postne dinamičen, nekontroliran in vse, kar vidimo, je odvisno od blodnega plutja pokojnikove duše, ki je ostala zvesta otroški prisegi in ni zapustila Linde. Noé nam omogoči nepozabno priložnost prisostvovati življenju v vsej njegovi gnusnosti in nežnosti, ki jo premore. Vidimo tisto, česar drugače nikoli ne bi, tisto, o čemer se težko pogovarjamo, celo kadar gledamo skozi svoje prave oči. Doživljamo abortus, seks v svoji najbolj eksplicitni obliki, prisostvujemo porodu, smrti in haluciniramo, čeprav morda nikoli nismo poskusili drog. Vrhunec našega sočustvovanja in popotovanja pa se konča tam, kjer se je vse začelo, v trebuhu Oscarjeve matere. The Void. The end.
V praznino je film, ki vas zgrabi za pesti in ne popušča, kvečjemu vas stiska še bolj, tudi po tistem, ko se že odvrti. V praznino spodnese tla pod nogami in zamaje vse religiozne ali ateistične predstave o telesnosti, življenju in smrti, poruši mejnike družbeno sprejemljivega in se mimogrede obdrgne še ob konvencionalno sterilno kinematografijo, ki Noéjevo narativo zavrača in jo primerja s pornografijo in abstraktnim eksperimentom. Če je V praznino sprijen pornografski in eksperimentalni trenutek, potem je takšno tudi naše življenje. V resnici je V praznino mojstrovina sodobne kinematografije, reinkarnacija pravega in čistega filma ter nadaljevanje vizije in motivacije Hitchcocka in Kubricka. V praznino je film, ki v navalu brutalnosti prevzame z neznatno esenco nežnosti in infantilnosti in na koncu postane groteskno-predirljivo-lepo.
Edina legalna droga, ki deluje. Za vas je tripala Katjaš.
|
|