 Glasba> RŠ recenzijaSubmotion Orchestra!!!
Ponedeljek, 5. 9. 2011
avtor/ica: Peter Cimpric
V soboto smo v Šiški prisluhnili mladi angleški zasedbi Submotion orchestra, ki je svojo dub pop mešanico servirala tako precizno in previdno, da izkušnja ni presegla poslušanja v domačem fotelju. Kakor v kinu, tudi na koncertu predvidljivost ni vrednota, in zgolj vrhunska produkcija ne zagotavlja vrhunskega produkta ... (v celoti!)
SUBMOTION ORCHESTRA, 3. 9. 2011, Kino Šiška, Ljubljana
* V soboto je v Kinu Šiška prvič pri nas nastopila britanska zasedba Submotion orchestra. Bend, ki je nastal leta 2009, je letos poleti izdal prvenec z naslovom »Finest hour«. Čeprav je album precej popovska zmes dubstepa, acid jazza in soula, ponuja nekaj prav posrečenih trenutkov in svežih prijemov. Poleg opiranja na dubstep album najbolj opredeljujeta dovršenost in perfekcionizem v produkciji. O zasedbi je bilo pred koncertom slišati in brati navdušene komentarje, da znajo glasbo z albuma vrhunsko poustvarjati na odru. Če lahko govorimo o glasbi kot obrti, je kakovost izvedbe gotovo pomemben element, vseeno pa smo z ozirom na album upali, da bo koncert manj spoliran in bolj živ, četudi na račun kakšne nepopolnosti.
Žal Submotion orchestra v tem pogledu niso presenetili. Izvedba je do potankosti sledila zapisu na albumu in tako izpadla prav sintetično, čeprav je bila glasba v celoti odigrana na inštrumente, brez vnaprej pripravljenih matric. Še najbolj pristno so zvenele močnejše, dubovske bas linije. Edini strunar v bendu jih je poganjal z vsem telesom, tako da je deloval malce bolj doživeto - vsaj v primerjavi s preostalimi nastopajočimi. Brezhiben vokal pevke Ruby Wood je zelo hitro postal dolgočasen, saj se je že po nekaj komadih pokazalo, da je njegova izraznost omejena na soulovsko blaženo šepetanje in pretirano čustveno vzdihovanje. Njene melodije so večinoma neizrazite in generične, tako da v kombinaciji s kvazi-boemsko razvlečeno, dušeno trobento in sinkopiranimi nujazzovskimi klaviaturami tvorijo lahkotno urbano glasbo, idealno za hotelska preddverja in dvigala. Kakor ostali sta tudi bobnar in tolkalec svoje delo opravila brez napak, vendar rutinsko in brez presežkov. Vnaprej posnete ritmične podlage, ob katerih na večini koncertov pogrešamo živega bobnarja, bi tokrat lahko služile skoraj enakovredno. Stalni član zasedbe je tudi tonski tehnik, ki se mu lahko zahvalimo za odličen zvok, njegovi posegi z efekti pa so bili vse preveč predvidljivi in klišejski. Vsak verz se je na primer zaključil z značilnim dubovskim delayem.
Tako je tudi kocert kot celota učinkoval monotono, linearno. Skladbe so si bile po večini zelo podobne, le nekaj jih je izstopalo po zanimivejših ritmih, ki pa zaradi hermetičnosti zasedbe niso prišli do izraza. Vzdušje je nekakšen vrhunec dosegalo v treh ali štirih odsekih, kjer se je pevka umaknila, inštrumentalni del pa je postal glasnejši in bolj razbijaški. Tisti obiskovalci, ki so si želeli predvsem plesa, so bili takrat pač najbolj zadovoljni. Vendar ti najbrž ne bi bili nič manj zadovoljni, če bi jim muziko vrtel kakšen DJ. Za tiste, ki so od živega benda pričakovali kaj življenja, pa je bila izkušnja precej mlačna. Kot se je tudi v Šiški že pokazalo, na primer na koncertu Jazzanove ali Easy star all stars, obvladovanje inštrumentov, do potankosti izdelani aranžmaji in mešanica klišejev iz različnih glasbenih žanrov pač ne zadostujejo za dober koncert. Za to je potrebne tudi nekaj osebne vpletenosti, spontanosti in kreativnosti.
Na koncertu zasedbe Submotion orchestra se je v Kinu Šiška urbano zibal Peter Cimprič.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28880
|