Pretekli teden je evropski parlament potrdil nova pravila za agencijo Evropske unije Frontex - zadolžene za zaščito zunanjih meja Unije pred nelegalnimi priseljenci. Po novem bo ta agencija lahko sama kupovala svojo opremo, schengensko mejo pa bodo začeli varovati obmejni policisti, ki bodo poleg nacionalne uniforme na rami nosili tudi oznako Frontexa. Zaenkrat to pomeni le nekaj izmenjav obmejnih sil med državami Evropske unije, tudi nakupi opreme so trenutno omejeni na najem čarterskih letal, s katerimi deportirajo ulovljene prebežnike. Bolj zanimivo pooblastilo, ki že kaže znake neizbežne prihodnosti, pa je možnost zbiranja osebnih podatkov migrantov in kriminalcev, ki jim pomagajo na poti. Evropska unija namreč resno tehta prednosti ameriškega pristopa - ta zbira biometrične podatke ujetih migrantov, po prvem nelegalnem prečkanju meje jih čaka le deportacija, pri vseh nadaljnjih pa je na mizi tudi nabor različnih sankcij.

Da je ameriški način resna opcija, kaže tudi predlog nadaljnjega širjenja pooblastil Frontexa, ki zaenkrat še čaka na potrditev evropskega parlamenta. Če bodo v Uniji presodili, da je to potrebno, nas bodo nad schengenskim območjem kmalu nadzorovala brezpilotna letala, vselej pa bo nad nami tudi satelitsko oko. Za vse nelegalne prestopnike bodo poleg nacionalnih stražnikov skrbeli RABIT-i - enote za hitro posredovanje na meji, ki so namenjeni hitremu odzivu na kriznih žariščih. Ta sistem avtomatiziranega obmejnega nadzora se imenuje EUROSUR, za tehnično podlago pa bi mu služil španski sistem SIVE, razvit za nadzor morskih meja. Čeprav se vzhodna schengenska meja navaja kot prioriteta, v Sloveniji tega sistema še nekaj let ne pričakujemo, saj se ga še vedno uporablja le na morju.

Evropa stoji pred zgodovinskim precepom, po eni strani bi rada ostala odprta družba svobode gibanja in multikulturalizma, po drugi ne zmore obvladati lastnega bančnega sektorja in regulirati svoje ekonomije, ki se pred vsakim takšnim poskusom umika v tretji svet, kjer sindikalizem še ni ujel razvoja kapitalizma. Množica vojn v državah tretjega sveta, za katere je Evropa tudi posredno odgovorna, pa medtem stopnjuje pritisk vojnih beguncev, ki se pridružujejo množici ekonomskih migrantov. Dolgoročna rešitev bi vsekakor bila stabilizacija držav tretjega sveta, v tem primeru ljudje verjetno ne bi zapuščali svojih domov v iskanju kruha in spokoja, v Evropo bi prihajali, ker bi v njej želeli živeti in ne ker bi bili v to prisiljeni. A v politiki očitno ni prostora za tak dolgoročni idealizem, ki se je za marsikaterega cinika končal s praktičnim propadom gibanja neuvrščenih. Po mnenju nekaterih vplivnih evropskih politikov pragmatično-političen pristop kliče k večjemu nadzoru in centralizaciji Evropske unije in morda implicira tudi odločnejše korake k sistemu ameriških zaveznikov, katerih država postaja iz dneva v dan bolj nadzorovana.

Prihodnost naj bi torej bila v nadzoru gibanja ljudi in zbiranju njihovih biometričnih podatkov, evropska javnost pa si mora menda to priznati in takšen sistem uvesti na svojih zunanjih mejah, če želi, da notranje ostanejo odprte. Politiki vidijo rešitev v agenciji, kot je FRONTEX, za katero pravijo, da ni namenjena odganjanju tujcev, ampak reševanju njihovih življenj. Pri tem navajajo migrante - skorajda brodolomce, ki skušajo Sredozemsko morje prečkati v neprimernih čolnih in pri tem nimajo niti rešilnega jopiča. Ko jih rešijo brodoloma, jim nato še dobrodušno plačajo kosilo, dajo ležišče in jim kupijo letalsko karto, da se lahko v svojo deželo vrnejo kot civilizirani ljudje.

Tej pragmatičnosti marsikdo ne oporeka, saj naj bi bila potrebna, če želimo ohraniti zahodni način življenja in ga preprečiti vsem ostalim, ki ga ne morejo živeti v svoji domovini. Pri tem bi le radi opozorili na ugotovitev Hanneh Arendt, da je pojav totalitarizmov v 20. stoletju zgolj uporaba kolonialnih praks proti lastnemu prebivalstvu. Evropejci ne smemo dovoliti, da zunanje meje vse bolj utrjene Evrope postanejo tudi naše notranje. Državljana svobodne dežele bi namreč moralo skrbeti, ali agenda oblasti predpostavlja nadzor gibanja ljudi na podlagi njihovih biometričnih sledi, pa čeprav razvoju teh tehnik spočetka botruje nadzor nad tujci, ki so želeli v Evropo na lastno pest. Prav tako tudi ne bi smeli sprejemati razširitev pooblastil Frontexa kot nekaj samoumevno nujnega in dobrega.