 Kultura> Fine umetnostiProblem produktivnosti kritične umetnosti
Sreda, 21. 9. 2011
avtor/ica: katjaČ
Video dela Nike Autor na razstavi »Više to nije država o kojoj su pričali moji stričevi« v galeriji Škuc se posvečajo statusu danes marginaliziranih in eksploatiranih identitet. Ker je kontekst spremljajočih predavanj po besedah organizatorjev integralni del razstave, bomo o slednji spregovorili prek prizme včerajšnjega predavanja Alda Milohnića o »Produktivnosti fleksibiliziranih delavcev«...
»Delavci vsega sveta, združite se!« Slavoj Žižek v spremni besedi k najnovejši izdaji Komunističnega manifesta zapiše, da bi pomenila uresničitev citirane Marxove fraze na sebi že zmago komunizma. Kapitalni problem sodobnih revolucionarnih gibanj namreč vidi prav v radikalnem antagonizmu treh segmentov delavskega razreda: intelektualcev, mezdnih delavcev in robnih oz. izključenih figur migrantov, prekarnih delavcev, brezposelnih.
Prav slednjim se posvečajo videodela Nike Autor na razstavi »Više to nije država o kojoj su pričali moji stričevi«, ki je na ogled v galeriji Škuc. Kot taka je nedvomno, kot piše v katalogu, gesta »iskrene solidarnosti« do tega segmenta delavskega razreda. Ker smo o dveh od treh njenih del že govorili v Temni zvezdi ob njihovi projekciji na lanskem ciklu Retrovizorja in ker je kontekst predavanj po besedah organizatorjev integralni del razstave, bomo o slednji spregovorili prek prizme včerajšnjega predavanja Alda Milohnića o »Produktivnosti fleksibiliziranih delavcev«.
Nika Autor se problema fleksibilizacije oz. prekarnega dela in z njim povezane eksploatacije loteva v najnovejšem delu »(D)robni zapiski«, kjer daje glas izkoriščanemu delavcu iz Bosne. Poanto videa strnejo njegove zgovorne besede: »Oni ne rabijo mene, rabijo delavce. Od mene so že vzeli, kar so potrebovali.«
Predavanje Alda Milohnića, ki opozarja na procese fleksibilizacije z naraščajočo privatizacijo javnega sektorja na vseh področjih, od transporta do zdravstva, šolstva in kulture, bi lahko imeli za hrbtno stran gradnje uvodoma omenjene razredne solidarnosti. Kot opozarja, opirajoč se na Marxovo kritiko Smitha, pri delitvi delavcev na produktivne in neproduktivne ne gre za lažno dilemo med materialno in nematerialno produkcijo, temveč za vprašanje produkcije presežne vrednosti za kapital. Iz te produktivnosti tako nematerialna - torej tudi umetniška - produkcija nikakor ni izvzeta. Nasprotno: sektor, ki je še v Smithovem času veljal za neproduktivnega, postaja v sodobnem času komunikativnega kapitalizma vse bolj produktiven za kapital.
Če je namreč, kot zapiše Marx, produktivnost »smola«, saj zgolj poganja opresivni sistem, v katerem živimo, si lahko po Milohničevem predavanju zastavimo vprašanje, ali je sploh možno umetniško produkcijo odtegniti proizvajanju presežne vrednosti za kapital. Milohnićeva analiza eksploatacije fleksibilnih delavcev v postfordizmu, ki poteka zlasti z vrednotenjem njihovega prostočasnega dela brez ustreznega plačila, nam bo torej služila za vstopno mesto k premisleku o problemu produktivnosti umetnosti, ki se teh tematik loteva.
Problem umetniške produkcije namreč ni v tem, kakor piše v katalogu, da bi danes oblike angažirane umetnosti vstopile v mainstream in s tem izgubile kritični potencial. Situacija je še bolj kritična, saj gre za strukturni problem: kakor zapiše Brecht, se vsa umetnost od časa nastopa industrijske kulturne produkcije pretvarja v blago. Ali drugače: umetnost – tudi angažirana - je vsaj od nastopa industrijskega kapitalizma dalje že vselej del mehanizma tržne cirkulacije.
Če, sledeč Bellerju, danes živimo v kinematičnem produkcijskem načinu, ki temelji na ekonomiji pozornosti – če je torej že gledanje samo produktivno za kapital, si sploh lahko zamišljamo neproduktivno umetnost? Paradoks kritične umetnosti je prav v tem, da pogoj njenega političnega učinka - če ga razumemo vsaj v minimalnem smislu prenosa sporočila - sovpade s produkcijo presežne vrednosti. Gledanje – percepcija umetnine v galerijskem prostoru – je s spremembo zavesti gledalca lahko politično dejanje, kot piše v katalogu, vendar pa je prav pogled na umetnino produktiven za kapital.
Je torej sploh mogoče umetnost odtegniti produkciji presežne vrednosti in jo vrniti v javni prostor kot javno dobrino, neodvisno od kapitala? Zaman bomo ta avtorefleksivni moment iskali v delih na razstavi, pa tudi Milohnićevo predavanje ga ne naslavlja neposredno. To seveda ni očitek – kakor izpostavlja cinični performativni video Renza Martensa Episode 1, njegova lastna cinična angažirana umetnost nikakor bolj ne uhaja eksploataciji s strani umetniškega trga kakor naivno-utopična umetnost. Vsebina in forma umetnine sta s strani kapitala zgolj vprašanji trenda umetnostnega trga in nimata bistvenega vpliva na vprašanje vrednotenja umetniškega dela.
Ta trend je sicer danes nedvomno naklonjen političnemu angažmaju v umetnosti in kulturni industriji, kakor je izpostavljal Tomislav Medak na letošnjem javnem predavanju v okviru Maskinega seminarja. Politizacija umetnosti pa je hrbtna stran depolitizacije javne sfere oz. neke vrste kompenzacija zanjo, pa tudi eden od vzrokov.
Prav iz tega vidika se zastavlja pereče vprašanje, čemu o temah eksploatacije in fleksibilizacije delavskega razreda ter o novih mehanizmih izključevanja govorimo v galeriji in ne na univerzah, v parlamentu in javnih zborovanjih. Tega si bodo zastavljali tudi organizatorji razstave na zaključni panelni razpravi 29. septembra ob 19. uri. Seveda ponovno v galeriji.
Z razmislekom o produktivnosti kritične umetnosti je bila ponovno produktivna Katja Čičigoj.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29049
|