 Kultura> Dlako z jezikaVizija javnih spomenikov
Četrtek, 29. 9. 2011
avtor/ica: Zora Žbontar
Na dan jesenskega ekvinokcija smo se morali Slovenci soočiti z izgubo Kalinovega bronastega kipa talca iz Gramozne jame. Ob tem se zastavlja vprašanje, čemu danes služijo zgodovinski spomeniki, katerih gonilo je predvsem politična volja. Koliko je ohranjanje zgodovinskega spomina in nacionalnega ponosa sploh še pomembno za posvetno oblast?
Na dan jesenskega ekvinokcija smo se morali Slovenci soočiti z izgubo bronastega kipa talca iz Gramozne jame. Ob tem se zastavlja vprašanje, čemu danes služijo zgodovinski spomeniki, katerih gonilo je predvsem politična volja. Koliko je ohranjanje zgodovinskega spomina in nacionalnega ponosa sploh še pomembno za posvetno oblast? Bi lahko rekli, da še vedno velja, da smo za izdelavo naših spomenikov po svoji vesti dolžni pokazati vse, kar danes premore umetnostna sila umetnikov, kot je pred šestdesetimi leti zapisal Stane Mikuž?
Ukradeni spomenik narodnoosvobodilnega boja je delo akademskega kiparja Borisa Kalina in služi kot spominsko obeležje 124 pobitih talcev. Nešteti brezimni so padli za svobodo, za novo vizijo sveta. Mlada socialistična država je slavila na plečih pogubljenih, ki jim je postavljala spomenike, toda pod močno težo velikih sil, ki so poskušale utrditi interesne sfere v razdeljenem svetu.
Ena od možnosti je, da je ukradeni kip že pretopljen, saj bron prinaša zaslužek odkupovalcem starih kovin, a ne tolikšen, kot je vrednost samega kipa. Zgodovinski viri pričajo, da so zaradi vojaških potreb pretopili bronaste spomenike v topove, ali pa je bila za to kriva sprememba političnega režima. Spomnimo se davnega leta 1941, ko so Italijani ob zavzetju Ljubljane podrli in pretopili spomenik kralja Aleksandra.
Nasprotna politična stališča so bila čestokrat povod omalovaževanja spominskih obeležij. Spomeniki Käthe Kollwitz [Kete kolwitc] so bili v fašistični dobi uničeni in kasneje rekonstruirani. Zgodovinske spomenike se postavlja na trge, predstavljajo zaslužne može ter opozarjajo na narodno kulturo, njegovo zgodovino in prihodnost, kar postaja vse redkejša praksa.
Čemu danes postavljati narodne spomenike, ko se je narodova lastnost, da svojim pripadnikom nudi trdno zaledje, začela krhati? Ta sicer še vedno obstaja v svoji skrepeneli institucionalni formi, a se je zaradi podrejenosti trendom globalnega trga izgubila njegova emancipacijska funkcija. Tako nacionalni jezik kot narodni simboli vse bolj ostajajo nalepke, ki v senci javnih občil ohranjajo in legitimirajo obstoj države. Slednje za svoje delovanje še vedno potrebuje ekonomska logika kapitala, saj njegove akumulacije ni mogoče doseči brez njenega obstoja. Razvoj svetovnega trga se v vseh segmentih povezuje z lokalnimi načini upravljanja držav. Borba za javne spomenike tako na neki ravni še naprej ostaja živa.
To je pokazal nedavni konflikt v zvezi s spomenikom Aleksandra Velikega v Makedoniji. Slednjega so, da bi ohranili mirno grško kri, poimenovali z nezaznamovanim imenom - konjeniški spomenik. V t. i. javnosti so pod pretvezo splošnosti vse bolj predstavljeni partikularni interesi. Tako obča mesta in samoumevnosti niso več ideologija nekega naroda, temveč interesi posameznih skupin. Te pa se raje stegujejo po reprezentativnih statusnih simbolih, kot postavljajo javne spomenike.
Pretekli elementi kohezije nacije izgubljajo težo, kar odseva skrhano družbeno strukturo. Slednji manjka nekaj tistega, kar je Gramsci poimenoval družbena vez, povedano drugače; manjka ji nekaj revolucionarnih idej oz. povedano v žargonu – gre za pomanjkanje vsesplošne in predvsem politične vizije. Tako se izmaknejo tudi plodna tla za spominska obeležja. Skulpture v javnem prostoru postajajo samozadostni in razpršeni osamelci v svojih pomenih.
O viziji javnih spomenikov je razmišljala Zora.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29135
|