 Kultura> Fine umetnostiRojstvo slikarskega subjekta
Četrtek, 10. 11. 2011
avtor/ica: Andrej Pezelj
Slikarja Viktor Bernik in Žiga Kariž po novem delita isti atelje in odločila sta se, da v najbolj slikarski ljubljanski galeriji Equrna skupaj razstavita svoje nove slike. Razstavljata dobesedno skupaj, brez jasne ločitve, brez označevanja, komu pripada kakšna slika. Tega novega slikarskega organizma ne bi bilo smiselno nasilno razčlenjevati. Ravno nasprotno, treba mu je omogočiti, da zaživi kot samostojen umetniški subjekt. Mi ga bomo krstili Karnik. Kakšno je torej Karnikovo slikarstvo?
Slikarja Viktor Bernik in Žiga Kariž si po novem delita atelje in odločila sta se, da v najbolj slikarski ljubljanski galeriji »Equrna« skupaj razstavita tudi svoje nove slike. Razstavljata dobesedno skupaj, brez jasne ločitve, brez označevanja, komu pripada kakšna slika. Tega novega slikarskega organizma ne bi bilo smiselno nasilno razčlenjevati. Ravno nasprotno, treba mu je omogočiti, da zaživi kot samostojen umetniški subjekt. Mi ga bomo krstili Karnik. Kakšno je torej Karnikovo slikarstvo?
Karnik je slikar, ki si veliko želi. Zdi se tako navdahnjen od zgodovine sodobnega slikarstva, da enostavno ne ve natančno, katero obdobje bi si prilastil. Zato je Karnik dokaj neodločen slikar, všeč so mu tako predrzni motivi pop umetnosti kot sublimnost abstraktnega ekspresionizma.
Slednje velja tudi za dimenzije slik. Na stenah »Equrne« lahko sledite sinusoidnemu gibanju platen, od majhnih, skoraj monokromatskih površin do velikih platen živih, celo fluorescentnih barv.
Neodločnost se ne kaže samo v delitvi na različne taktike slikanja na ravni opusa, ampak je tudi v vsaki posamezni sliki več strategij, ki na mikroravni kažejo kombiniranje različnih modernističnih tehnik. Ne pri opusu ne pri slikah ne gre za homogene celote. Tako Karnik v svojih pop slikah občasno obrača platno za devetdeset stopinj in s tem povzroči, da barva kaplja po površini slike. Gre za dokaj ustaljeno tehniko med sodobnimi slikarji, s katero se na dokaj enostaven način ustvari mreža ravnih linij. Tako se namreč kompoziciji vgradi neko prosojno okostje. Ta mreža prosojnih linij pri Karniku učvrsti lahkotno kompozicijo »vragolijskih« neharmonično razporejenih oblik.
Če torej pri pop-ish slikah Karnik lahkotno razporeditev oblik učvrsti z improvizacijo kapljanja, pa pri tistih slikah, ki so narejene v duhu abstraktnega ekspresionizma, realistične forme vgradi v prostor slike s pointilističnim nanašanjem barve na realistično podobo. Vidi se torej, da pri Karniku, tako kot pri drugih slikarjih, obstaja nenehna potreba, da se forma vgradi v virtualni prostor slike. Forma mora obstajati v sliki, za sliko in pred sliko. Zora Stančič je v nekem intervjuju priznala, da ji je Lucio Fontana odkril prostor za sliko. Ta prostor seveda ni betonska stena galerije, pač pa transcendenten prostor slike, ki je realiziran na površini in ki preko različnega ustvarjanja in razumevanja zajame vse razen same površine. Slika potem lahko potuje do samega neba in nazaj, lahko je prostor najbolj neverjetnih domišljij, lahko se v njej skrijemo, ta prostor nas lahko spremeni, zaradi njega posamezniki jočejo, eni pa se celo na smrt skregajo.
Skratka, tudi znotraj vsake slike si Karnik tare glavo z izbiro strategij, tehnik, načrtov. To je sámo jedro slikarskega ustvarjanja, kajti, treba je povedati, slikar je umetnik, ki ima na razpolago zelo malo sredstev; le dve bedni površini galerijske stene. Iz te asketske platforme pa mu je skozi stoletja uspelo dvigniti toliko prahu, da do tega ne smemo biti indefirentni. Karnik je legitimen predstavnik zgodovinske kaste slikarjev, ki se bori, tudi z nohti, če je treba, za ohranjanje subtilnosti Stene.
Ob Karnikovem novem opusu smo vselej rahlo zaskrbljeni. Po eni strani obstajata želja po dobrem slikarstvu in doza talenta, ki se kaže v določenih mikrostrategijah, ki niso popolnoma nezanimive. Po drugi strani pa manjka prepričanje v lastne zmožnosti, manjka sledenje neki čisti liniji, manjka ekonomija strategij, manjka iskanje osebnega izraza. Superorganizem Karnik je vseeno boljši od elementov, iz katerih je ustvarjen. O tem ni dvoma. Vendar je prostora za napredek še ogromno. V dirki formule 1 ne moremo zmagati, če večino časa gledamo v retrovizor!
V subtilnost dveh dimenzij se je poskušal vživeti Andrej.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29625
|