FV MUSIC FESTIVAL, 10. in 12. 11. 2011; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana

* Četrtek in sobota sta bila v Menzi pri koritu rezervirana za dvanajsto edicijo FV festivala. Ta je predstavil tako tuje kot tudi domače aktualno dogajanje v rockovskem izrazu oz. v njegovem matičnem rokenrolu.

Ko je Monika Skaberne, »one woman« bend najstarejše alternativne neodvisne založbe in koncertne agencije pri nas - FV music, pred približno osemnajstimi leti ob zasedbi Metelkove ugotovila, da je nastala praznina na področju organiziranja in promoviranja rokenrola v Sloveniji, se je FV osredinil prav nanj. Nekaj let pozneje je nastal FV festival, ki poleg pobratenega mariborskega Garage Explosion ostaja tudi edini, ki se ukvarja z omenjenim žanrom. Je kriva slaba medijska pokritost, nezainteresiranost mladine ali ponudba, na tem mestu ni važno, je pa gotovo letošnji festival pokazatelj, da na tem področju ne poteka vse gladko.

Noben izmed večerov se ni mogel pohvaliti z velikim obiskom, pa čeprav se je našlo kar nekaj ljubiteljev hedonističnega rokenrola, ki smo ga tokrat dobili v mnogih oblikah.

V četrtkovi predigri - FV Foreplay - je napovedanega punkerskega bluzerja Atilo zaradi bolezni zamenjal kantavtor Tadej Vesenjak. V morda malce predolgem nastopu je ustvaril domače vzdušje. S svojimi krajšimi monologi, ki so uvodi v precej družbeno kritične skladbe, je poskrbel, da je dvorana učinkovala bolj kot dnevna soba, koncert pa bolj kot prijateljsko druženje. Preprost kantavtorski izraz je z melodijami orglic uspešno dopolnjeval Robert Ivačič, tandem pa je dokazal, da očitno uživa v svoji glasbi in se z govorico - Vesenjak namreč prihaja iz Prlekije - in besedili močno veže na domače okolje.

Drugi del četrtkovega večera je prevzel ameriški trio The Reverend Peyton's Big Damn Band, ki se ukvarja s country bluesom, odigra po dvesto petdeset koncertov na leto in ima za seboj že sedem plošč. Družinski bend - zasedbo namreč poleg Reverend Peytona sestavljata njegova žena Breezy in bratranec Aaron - se poslužuje zanimivega nabora inštrumentov. Aaronov majhen bobnarski set na primer vključuje vedro, Breezy v rokavicah s kovinskimi konicami igra na perilnik, Reverend Peyton pa zaigra tudi na kitaro, narejeno iz škatle za cigare. Zasedba je gotovo poskrbela za enega izmed vrhuncev festivala in navdušila s svojo preprostostjo in odrsko prezenco. Brez dvoma trio vizualno spomni na tipične »hillbillye« in je temu primerno poskrbel za odrsko veselico ter animiral občinstvo z obilo komunikacije.

Sobotni koncert so otvorili ljubljanski Dandelion Children, ki so pokazali največjo širino rokenrola na festivalu in prek funka, soula, countryja in progresivnega rocka vseeno obdržali svoj izraz. Na odru so delovali še malce zmedeno, a obenem sproščeno, ko se je na primer bobnarka ob kakšnem kiksu nasmehnila basistu. Prvi del koncerta je pevec Jure skrbel za kitarske dolžnosti, nato pa sta z basistom zamenjala inštrumenta. Opaziti je bilo, da sta oba na šestih strunah precej bolj domača, povrhu tega pa je bas povzročil tudi nekaj tehničnih težav, večkrat sumljivo zarohnel in se enkrat ponesreči tudi izklopil. Zaradi dolgega premora, na odrih jih namreč ni bilo že okroglo leto, jim lahko oprostimo nekaj napak, saj bend poseduje močan potencial, vredno pa bi bilo razmisliti tudi o stalnem basistu in zvok dopolniti z dvema kitarama. Sicer se bend še preveč ozira na svoje vzornike, vmes so na primer zadišali tako po The White Stripes kot tudi po Muse, a trio spretno išče svoj izraz v močni dinamiki in občasni neklasični postavitvi skladb.

Junkers 5, novi bend Mira Kusačića, vodje hrvaškega benda Messerschmitt, je pokazal zelo generičen rockovski nastop z veliko odrskega nastopaštva in predvidljivimi skladbami, ki jih sicer plemeniti soulovsko obarvan glas pevke Elizabete Petrič, a vse skupaj preveč spominja na še en ameriški klasični rockerski bend, ki je precej brezoseben in brez vsebine. Bobnar se kar ni znebil suknjiča, basistka in dolgolasi kitarist pa sta učinkovala preveč nastopaško in nikakor prijetno, kot da se bolj trudita z rockovskim imidžem in nastopom, kot s samo glasbo in igranjem. Basistka je svojo štiristrunsko mrcino vzdigovala v zrak in z vmesnimi nagovori celo zasenčila pevko. Ta je bila gotovo bolj sramežljiva kot njena kolegica. Močan in nizek glas pevke je sicer odigral svojo vlogo, a se je obenem ponavljala z vokalnimi linijami in tako je bend brez kakršnihkoli vznemirljivih odstopanj odigral precej voden nastop.

Domači The Frictions z v Ljubljani živečim kitaristom in pevcem Chrisom Eckmanom so ponudili morda najbolj čuten nastop festivala. Uigrana zasedba, ki se drži nekako sredinskega tempa, je ponudila suveren koncert, manjkalo je le nekaj več dinamike. Člana Hic et nunc na basu in kitari ter Luka Šalehar na bobnih so konkretno odigrali svojo vlogo migajočih rokenrolerjev z mnogimi glasbenimi izkušnjami, vse skupaj pa je z vokalom in kitaro vodil omenjeni Chris Eckman. Res pa bi koncert pustil večji vtis s popotovanjem v kakšno bolj mirno in seveda tudi kakšno bolj hrupno skladbo, česar so člani gotovo zmožni.

Zvezde sobotnega večera, angleški trio Thee Vicars, so tako vizualno - v belih srajcah, črnih kravatah in celo s tistim legendarnim Hohnerjevim basom, ki ga je za svojega že pred desetletji vzel Paul McCartney, kot tudi zvočno - spomnile na šestdeseta in na legendarne The Beatles. Seveda na njihovo najbolj preprosto rokenrol obdobje s kratkimi drvečimi skladbami in nalezljivimi napevi. Sicer suverenemu nastopu bi lahko očitali nekaj monotonosti, zasedbi pa morda manjka tudi stik z današnjim časom. Nostalgični Thee Vicars so se tako zdeli kot še eden izmed bendov tipa Yardbirds ali The Kinks, le nekaj desetletij pozneje. Bend je hitro očaral občinstvo, a nastop zasedbe služi bolj zabavi - morda spominu na kos zgodovine. Kot da igrajo za tiste, ki ali pogrešajo stare čase ali pa jih niso nikoli doživeli. Mladi člani s silovito bobnarko in pojočima instrumentalistoma niti za hip niso odstopili od svoje forme. Za razliko med skladbami sta skrbela predvsem oba vokala, ki sta se najbolje obnesla v skladbah, kjer se izmenjavata. So pa po jedrnati in hitri dozi rokenrola poskrbeli še za spodoben konec in zaključno skladbo razbili s prav hrupnimi vložki in izživljanjem nad inštrumenti.

Švicarji Lombego Surfers so zaključili festival in ponudili precej bolj premišljene skladbe, ki se opirajo zdaj na izročilo rokenrola, drugič pa surf rocka. V surferski različici se ne osredotočajo na vokal, najboljši trenutki pa so bili verjetno ravno križanci med žanroma, ko je trio dosegel tudi energijski presežek in svojo odrsko držo pospremil še korak dlje. V ospredju sta za avtentičnost skrbela starejša člana, za katera bi verjeli, da sta pravi rokenrol legendi. Basist z odpeto srajco in presušeni pevec ter kitarist bi zlahka stala ob Keithu Richardsu, posnela pa sta tudi mnoge odrske poteze podobnih legend. Za bobnarsko ostrino pa je skrbel precej mlajši član, ki pa je temu primerno silovito udrihal in skrbel za čvrsto podlago.

FV festival je torej tudi tokrat ponudil raznovrsten izbor aktualnih zasedb, ki svoj izraz črpajo v rokenrolu. Žal pa je čutiti pomanjkanje zanimanja za to vejo popularne glasbe in zanimivo bo videti, kaj se bo dogajalo s prihodnjimi edicijami festivala in razvojem rokenrola v Sloveniji nasploh.

Na FV festivalu ga je rokenrolal Andraž Kajzer