Kultura

Eu si muove! Pa vrtenje sploh še koga gane?
Sreda, 1. 2. 2012

avtor/ica: Pia

O antičnem mitu o ugrabitvi Evrope, ki pa s strani tandema Eclipse tokrat ni bil ugrabljen na bog-ve-kako subverziven način.




Tandem Ecipse se je na sceno slovenske sodobne umetnosti zasidral s svojim nastopom ob koncu devetdestih. Njuni seksualno eksplicitni mehko pornografski performansi so v sterilne galerije prinesli ščepec prepotrebnega kiča in trasha. Dela rdečelaske in blondinke, kakor sta radi imenovani, so bila pogosto utemeljena na referencah iz likovne umetnosti. Tak je bil že debi »Zajtrk na travi« z iz trave rastočimi dildi - gobami prosto po Manetu in pa seveda famozna gola inscenacija ptujske Marije zavetnice s plaščem »11 (V čustvih se zlomimo)« iz leta 2007, ki je močno požgečkala verska čustva.

Namesto za galerijski prostor sta se umetnici s svojim novim performansom »EU si muove!« tokrat odločili za Štihovo dvorano Cankarjevega doma. Naslov je parafraza Galilejevega vzklika »in vendar se vrti«, s čimer umetnici aludirata na problem pomanjkljive identitete Evropske unije, ki se utemeljuje zgolj na kroženju kapitala. Ta obrnjena parafraza vzklika, ki v nasprotju z Gallilejevim tokrat ne oznanja ničesar revolucionarnega, ampak naznanja piker status quo utečenega ritma, pa sama po sebi še ni dovolj velik argument za umestitev prerformansa na resda krožen, a vendar gledališki, vse preveč gledališki, oder.

Umestitev v tovrsten dispozitiv namreč neizbežno načne sam kontekst dotičnega tipa performativne umetnosti, vajene galerij. Kar je prej učinkovalo z golimi vizualnimi impulzi neposredno na galerijskega gledalca, ki si je z menjavanjem bližine, kota in perspektive sam krojil časovnost in dramaturgijo, tokrat pri statičnem sedečem teatrskem gledalcu ni tako. Petintridesetminutna, vse preveč narativna alegorična slika, ki jo ponudi tandem, v novem kontekstu deluje klavrno amatersko. V času, ko smo celo v našem največjem nacionalnem teatru v vsaki drugi predstavi lahko ob neprimerno boljšem nastopu priča golim telesom, četudi predvsem Marka Mandiča, se nam lahko ob goloti dua Eclipse kvečjemu zeha.

Še zlasti je tako, ker rdečelaska in plavolaska tokrat resnično stavita na igranje vlog – plavolaska je queerovski bik iz grškega mita o ugrabitvi Evrope, medtem ko je gola rdečelaska prelestna Evropa sama. V estetizirani pokrajini s puščavskim peskom in lobanjo goveda med gledalci na ugreznjenm odru uprizarjata slab teater. Iz anomimnih performativnih vlog, ki reprezentirajo zgolj lastna telesa prav kakor to počnejo striptizete ali prostitutke in so ravno zato v umetniškem kontekstu zanimive, vlogi performerk zdaj zdrsneta v nekakšne estetizirane reprezentacije mitskih figur, zaradi česar jima kredibilnost prezenc strmo pade. To je točka, kjer trash preprosto ni več subverziven, pornografija, če je sploh še kaj je, pa nič več provokativna.

Uprizoritev antičnega mita o ugrabitvi Evrope ponovno želi delovati predvsem vizualno, pri čemer naj bi se odpirale aluzije na sodobno evropsko politično situacijo. Te pa sprožata vse preveč neposredno in očitno. Evropa v njuni viziji ni nedolžna mladenka, ni žrtev, ampak spogledljivka in domišljavka, ki se v igri s spečim bikom - Zeusom, ki ga s preočitnim kinkanjem uprizori blondinka, neprestano izzivalno igra. Pri tem je za ves čas golo blondinko glavni rekvizit modra zastava Evropske unije, v katero se ovija bodisi na način krščanske Marije ali muslimanske ženske, ali pa jo uporabi kot toreadorsko zastavico. Da banalnost zares prižene do konca, pa ji rabi tudi kot brisača, na kateri se lahko izpostavi sončnim žarkom pogledov celotnega gledalskega anmfiteatra. Pri nekaterih podobah zares ne vemo, ali gre za popolno arbitrarnost ali pa globoko metaforiko, pri čemer pa nismo prepričani, kaj od naštetega bi bilo za celoten kontekst slabše.

Eno je gotovo – tandema Eclipse ne moremo obravnavati kot etabliran znak v sodobni slovenski umetnosti zgolj zaradi njegovega dobrega renomeja. Da bo tovrsten trash porno performans še učinkoval, bo moral premisliti, kaj je trash in kaj je porno, predvsem pa, kaj je danes performans ter kako deluje v posameznih kontekstih. Še posebej pa, kako deluje v gledališkem kontekstu z lastnimi posebnostmi in zgodivno, ki tudi pri nas ne pomeni več zgolj klasičnega dramskega teatra in zna misliti politično onkraj alegoričnega narativa in plehkih političnih aluzij.

Ena sicer prav vestno podepilirana evropska vagina Pie Brezavšček ni prav nič ganila.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30634