 Glasba> RŠ recenzijaRonin
Petek, 24. 2. 2012
avtor/ica: aleš
Na koncertu italijanske zasedbe Ronin v Menzi pri koritu je bil Aleš Rojc... * v celoti
Organizatorji simpatičnega metelkovskega kluba se ne morejo ravno pohvaliti s širino izbora svojih koncertnih gostov. Vendar pa po drugi strani druženje s povratniki in starimi znanci pač ni nujno razočarajoče. In četudi so Ronin stari znanci, so lahko deležni malega presenečenja vsaj zaradi dejstva, da pri svojem igranju še vedno vztrajajo. Kar je sprva izgledalo kot stranski projekt noiserskega D.I.Y. entuziasta Bruna Dorelle, je preraslo v dolgoletni projekt, ki pa je očitno ostal v začetni, to je fazi navdušenja.
Bolje rečeno, do sem so morali prehoditi krajšo pot, ki je vodila preko velikih orkestrskih ambicij ter se ustavila v bazični postavi dveh kitar, basa in bobnov. Ronin se namreč brez pretiranih eksperimentov predajajo glasbi, ki je bila nekoč in nekje že bolj ali manj dorečena. Kar v tem blago surferskem in morriconejevskem sentimentu preostane, je zato občutek in emotivna paleta, s katero še vedno uspejo vzpostaviti komunikacijo skozi nevsiljive melodične teme in ritmične pospeške. Pri tem pa sta, vsaj toliko kot omenjeni pobudnik zasedbe, zaslužna še kitarist Nicola Ratti in bobnar Paolo Mongardi. Slednji že zaradi same ritmične hrbtenice glasbe Ronin, prvi zaradi nosilne vloge kitare, ki v razponu ekstatičnih sekvenc in nežnih melodij oddela skorajda najbolj prepoznaven del zvoka zasedbe.
Prva asociacija pri včerajšnjem nastopu pa je dejstvo, da projekt Ronin očitno kljub dolgoletnemu obstoju nobenemu članu ni zrasel čez glavo. Brez pretiranih rezov v potek koncerta so se sprehodili po značilnem materialu in v dodatku dodali še ščepec s prvega EP-ja, vse skupaj v zgolj slabo uro dolgem koncertu. Kljub dejstvu, da jim njihova diskografija dopušča in bi po vsej verjetnosti zmogli še kaj več od ležerno domačega zabave včerajšnjega večera.
Čeprav so Ronin začeli v smeri soundtracka za neobstoječi in nato še nek dejanski film, jim danes ne manjkajo ne glas ali beseda ne slika, ki bi njihovo igro umaknila v ozadje tako pripovedovane zgodbe. Vseeno pa so tudi včeraj ostali podrejeni širši atmosferi, ki jo posamezni komadi le v podrobnostih širijo in lomijo ter ji večidel ostajajo zavezani.
* Aleš Rojc
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=30938
|