 Glasba> Tolpa bumovVLASTA POPIĆ: Za očnjake (SKC Kragujevac, 2012) (ponovitev 29. 3. 2012 ob 01:00)
Sreda, 21. 3. 2012
avtor/ica: primozv
Predstavljamo debi mladega hrvaškega benda Vlasta Popić... * v celoti
Če v Sloveniji sponzorski natečaji za neuveljavljene bende, ki zmagovalcu ponujajo snemanje in izdajo prvenca, niso nikoli zares zaživeli, še manj pa proizvedli res omembe vreden bend oziroma album, je na prostoru bivše Juge, kar se tega tiče, stanje precej svetlejše. Z zmago na Art&Music festivalu v Puli so tako do prvenca, ki je zatresel regionalno glasbeno srenjo, prišli beograjski Repetitor. Pivovarsko podprt banjaluški Demofest je zaslužen recimo za prvenec surferjev Threesome, medtem ko si je nocoj obravnavana Vlasta Popić prvenec priigrala na »Šumadijskem demo festu« lansko poletje v Kragujevcu. Pa da ne bo pomote v zvezi z rahlo zavajajočim imenom. Vlasta Popić je klasičen punk trio, ki ga sestavljajo dekle in dva fanta. Prihajajo iz Varaždina, slovensko publiko ter avtorja tegale teksta pa so nase opozorili dve ali pa že tri leta nazaj s koncerti v celjskem Metropolu in škofjeloški Ostrigi. Prav programski del Ostrige, imenovan »Za gvišn godba«, za katerim se skrivata lik in delo enega najobetavnejših koncertnih organizatorjev pri nas Tineta Hafnerja, je v veliki meri odgovoren za to, da je Vlasta Popić že pred izdajo prvega albuma v zainteresiranih krogih dobila status benda, na katerega v bodoče velja biti pozoren.
Te napovedi so se uresničile prav s pred kratkim izdanim prvim albumom, ki ga nocoj po zobeh vlačimo v Tolpi bumov. Ko se je po prvih ogledih njihovih koncertov pojavilo vprašanje »Kdo za vraga je Vlasta Popić?« oziroma precizneje »Kaj za vraga je Vlasta Popić?«, je bil odgovor tako nejasen, kot je danes, ko imamo v rokah album, s katerim postavljajo več vprašanj kot dajejo odgovorov. Njihovo glasbo je namreč težko opisati z besedami, saj gre bolj kot za samo formo, ki je precej bazična, za občutke, ki jih zbudi v poslušalcu. Če rečem, da s hitrimi in enostavnimi kitarskimi riffi spominjajo na beograjski Repetitor, to ne pove nič več, kot če rečem, da s šlagersko sentimentalnostjo v spomin prikličejo Pixies. A Vlasta Popić je več kot zgolj to.
Čeprav plošča na prvi posluh zveni neobičajno lo-fi, pa v bistvu prav to prikaže Vlasto Popić v novi luči naslednikov jugoslovanskega novega vala. Uspeh benda in te plošče je v tem, da nobena od omenjenih popularno-glasbenih-zgodovinskih referenc ni izkoriščena kar tako sama sebi v namen, temveč glasba Vlaste Popić navkljub že omenjeni neobičajnosti deluje kot nekaj najbolj naravnega na svetu. Še ena neobičajna stvar je s tole ploščo uspela Vlasti Popić, in sicer da so po recimo petih poslušanjih te plošče občutki precej podobni kot po petem ogledu njihovega koncerta. Ker se na plošči nahajajo tudi vsi štirje komadi z njihovega prvega demo EP-ja, se lepo vidi napredek, ki so ga opravili v tem času. Sliši se, da so par let starejši, pa tudi odigrana koncertna kilometrina govori v njihov prid, saj so res veliko nastopali in po povsem neformalni statistiki držali rekord benda brez izdanega albuma z največ odigranimi koncerti.
* Primož Vozelj
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31250
|