Kultura> Dlako z jezika

Žiga Turk - minister za (n)e-izobrazbo
Petek, 6. 4. 2012

avtor/ica: RKHV vajenci

Theodor W. Adorno je pred pol stoletja opazil pojav, ki ga je poimenoval polizobrazba. Adornov sodobnik, Konrad Liessmann je opazil, da v družbah bolonjske reforme tudi o polizobraženosti ne moremo več govoriti. V tokratnem britju dlak z jezika bomo slišali, kako je Liessmannov pojem ne-izobraženosti z ministrom Žigo Turkom doživel preobrazbo v e-izobraženost. Pred novimi varčevalnimi ukrepi očitno ni varna niti abeceda.


Nemški sociolog Theodor W. Adorno je ob koncu petdesetih let dvajsetega stoletja opazil fenomen, ki ga je opisal s »teorijo polizobrazbe«. Če grobo povzamemo Adorna, je pri pojavu polizobrazbe šlo za to, da je formalno izobrazbo, skozi katero se je oseba »izoblikovala« oziroma »formirala« v državljana, zmožnega javnega življenja, začela dokončno razkrajati »kulturna industrija«. S tem izrazom je Adorno meril na pojav Hollywooda, na reklamno in zabavno industrijo, ki je začela tedaj prevladovati. Da ne bo pomote: formalna in splošna izobrazba je bila tedaj že stoletje v krizi, toda tako silovit sunek v svoje drobovje je dobila šele po 2. svetovni vojni s kulturno industrijo.

Motiv, ki je Adorna gnal v kritiki polizobrazbe, je seveda njegovo grozljivo spoznanje po vrnitvi v Nemčijo, da je učinek, ki ga je tam imela kulturna industrija, poskus »pozabe Auschwitza« oziroma beg pred soočenjem z njegovo travmo. A ne glede na neposredni namen pri raziskovanju polizobrazbe, ki je pogojen s pojavom instrumentalizacije uma in koncentracijskih taborišč, je Adorno prišel do nekaterih splošnih ugotovitev, ki so že tedaj veljale za velik del zahodnega sveta, ne samo za Nemčijo. Splošni pojav polizobraženosti je v temu smislu pomenil, da je formalne in splošne standarde znanja začela izpodrivati serija neformalnih oblik izobraževanja, klasično branje pa rumeni tisk in reklame. Ti elementi kulturne industrije se tedaj formalno sicer še niso šteli k »učnemu procesu«, so pa imeli na izobrazbo oziroma na nižanje njenih standardov velik vpliv.

Avstrijski teoretik edukacije Konrad Paul Liessmann, Adornov sodobnik, je nastop pojava polizobrazbe slikovito opisal kot trenutek, ko se je v šolah »namesto Goethejevega Wertherja bralo danes že pozabljeni Plenzdorfov roman Novo trpljenje mladega W., končalo pa z nadomeščanjem pouka zgodovine z gledanjem Spielbergovega filma Schindlerjev seznam«. A Liessmann gre še korak dlje, ko pravi, da je tisto, čemur smo danes priče v družbah bolonjske reforme in popolne ekonomizacije univerz ter vseh izobraževalnih institucij, prej popolna neizobraženost in da o polizobrazbi sploh ne moremo več govoriti. Kot se slikovito izrazi, »problem naše dobe ni polizobraženost, temveč odsotnost kakršne koli normativne ideje izobrazbe, iz katere bi bilo še mogoče razbrati nekaj podobnega pojmu polizobraženosti«.

Žiga Turk, novi minister za žaganje »suhih vej družbe«, kamor med drugim spada tudi področje izobraževanja, je na največji konferenci s področja izobraževanja, izpopolnjevanja in prenosa informacijsko-komunikacijske tehnologije SIRikt 2012, ki se je nedavno odvijala v Kranjski Gori, izjavil, da mora naša šola postati »e-kompetentna«, naši otroci pa »e-pismeni«. Izobrazbo, kot smo jo poznali do sedaj, mora nadomestiti e-izobrazba. Ob tem in drugih podobnih ministrovih neologizmih se seveda velja vprašati, kaj konkretno pomenijo. Je to ukrep, ki bo odpravil množično ne-izobraženost, o kateri govori Liessmann?

Naivno bi lahko verjeli, da je imperativ e-izobraženosti nevtralen. Ne vemo namreč, ali podpira neizobraževalne ali izobraževalne tendence. Na prvi pogled se nanaša na tehnološko posodobitev učnih procesov, pač tako kot so v preteklosti številne tehnološke pridobitve, na primer Guttenbergov tiskarski stroj, prispevale k množični izobraženosti, tako so tudi učne vsebine v elektronskih oblikah del istega zgodovinskega procesa. Toda minister Žiga-Žaga Turk je ob več drugih priložnostih natančneje razvil svojo misel, rekoč, da mora osnovno poslanstvo celotnega šolskega sistema postati usposabljanje učencev za uporabo danes prevladujočih spletnih kanalov, kar sta twitter in facebook. Skratka, e-izobraženost, prosto po ministru Turku, pomeni, da se učenci čim hitreje naučijo uporabe obeh omenjenih orodij spletnega čvekanja, ne pa recimo branja Cantorjeve teorije transfinitnih števil ali pa Mallarmejeve poezije v kindlovem formatu.

V čem so glavne težave facebooka in twitterja kot končnih smotrov edukacije, na katere stavi minister? Ne gre namreč za to, da bi morali še naprej zoperstavljati fetišiziranje knjige in papirja nasproti profanosti računalniškega ekrana. Težave so drugje. Če uporabimo vladajoči žargon, potem moramo reči, da je težava v racionalizaciji besed. Na primer, misel, posredovana preko twitterja, ne sme biti daljša od 160 znakov. Če je, jo je treba skrajšati. Zato ne preseneča, da sta twitter in facebook danes mesti najbolj množičnega in sistematičnega kršenja vseh pravil, ki se tičejo jezika. Celo več, če parafraziramo Liessmanna, sta mesti, kjer počasi izginja še tako minimalna normativna ideja jezikovnih pravil, iz katerih bi lahko sklepali o njihovih kršitvah. Zato ju lahko označimo kot ena glavnih ojačevalcev ne-izobraženosti, če vemo, da se ta začne s slovnično pismenostjo. Uvajanje teh dveh orodij v učne procese potemtakem ne pomeni drugega kot institucionalizacijo ne-izobraženosti.

A institucionalizacija ne-izobrazbe ni neka skrita resnica, ki bi se skrivala za ministrovim diskurzom o e-izobrazbi. Je nekaj, kar plava na površju. Med njima ni nasprotja. Od ne-izobrazbe do e-izobrazbe pridemo tako, da odštejemo le eno črko. Minister Turk, sicer znani twitteraš in natančen bralec Adorna in Liessmanna, je pri tem zgolj varčeval s črkami. Varčevalni ukrepi se očitno začnejo pri jeziku.

Dlake so z jezika pobrili Boštjanu Nedohu.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=31456