Uvod je nemara ključnega pomena za dober komentar. Ni le suhoparna napoved teme, ki jo imamo v secirnici. Je ali pa naj bi vsaj bil - triumf forme. Pa vendar ni najlažje začeti pisati o tako pereči problematiki, kot so ta trenutek protesti proti uvedbi ali zvišanju šolnin. Najsi bo iz Montreala, Kaira ali Beograda, študentski glas vedno pravi: »Ne bomo plačevali za študij!« Kako to zajeti v uvod, ostaja vprašanje. A mi hitimo s komentiranjem dalje in pravimo: »Zakaj ne bi plačal šolanja, študent? To je vendar investicija v tvojo prihodnost; izobrazba ni bila nikoli zastonj; saj boš ti potem lepše živel!«

V drugem odstavku komentarja je najbrž že čas, da študentom ne le požugamo, temveč jih resneje ošvrknemo. Kot dobro naoljen medijski stroj se čutimo dolžni zapisati resnico. V našem primeru je ta takšna, da se protestnikom ne ljubi študirati, da se izogibajo edini dolžnosti, ki jo v življenju trenutno imajo, in ne nazadnje, kot kardinalen protiargument vsem njim, da šele šolnine zagotovijo kakovosten študij. Kar je, kot vemo - res. Kaj za vraga študenti kričijo po ulicah, da se univerza podreja diktatu kapitala!? In zakaj evropska študentska srenja vsakič znova za dežurnega krivca okliče bolonjsko reformo, ko je govora o izumrtju plemenite institucije?! Kaj drugega pa naj bi bila naloga univerze, kot razvijanje kreativnih in inovativnih kadrov ter razvijanje aplikativnih disciplin znotraj posamičnih znanosti, ki svojo popolno realizacijo doživijo šele v razcvetu gospodarstva?

Mladi so, to je očitno, izgubili kompas. Naša naloga v novem odstavku je, da temeljito razčlenimo, kako je do te izgube prišlo. Pravilen odgovor je sicer sila preprost. Leta in leta so imeli ljudje vsega dovolj. Kaj dovolj, preveč! Zaradi tega, ker so živeli in zapravljali prek svojih zmožnosti, je nastopila kriza. Sedaj si ni nihče pripravljen malce zategniti pasu, zgolj toliko, da se najhujše poleže. Vsi bi radi še naprej živeli v razkošju, ki so ga vajeni. To miselnost so starši prenesli na svoje otroke. S prodornim teoretskim uvidom smo našli razlog, zakaj je več študentov na ulicah kot pa v predavalnicah.

Če smo s svojo analizo zadovoljni, gremo lahko naprej. Torej - gremo dalje. Rečemo lahko, da je kriza prišla kot streznitev. Oziroma kot odziv narave na zgoraj omenjeno uživaško življenje. Naš ekonomski model se je odzval še ravno ob pravem času. Skorajda se je že zrušil. Tokrat imamo zadnjo priložnost, da se spametujemo in zaživimo življenje znotraj zakonov, ki nam jih narekuje narava. Predpogoj za to je zmanjšanje porabe in posledična povrnitev smisla. Šele ko si ne bomo mogli privoščiti čisto vsake malenkosti, ki jo bomo videli v trgovini, bo ta za nas imela smisel. Ali kot je rekel sociolog: šele ko bomo lačni, bomo cenili hrano. Prav je imel.

Prekinjamo univerzitetni komentar. Iz nezanesljivih virov so nam sporočili, da varčevalni ukrepi ne bodo prizanesli niti področju visokega šolstva in znanosti. Sredstva za študijsko dejavnost se bodo zmanjšala za šest milijonov evrov, za prav toliko se bodo zmanjšala tudi sredstva na področju znanosti. Ukinila se bo študentska prehrana med poletnimi počitnicami za prihranek, visok 1,7 milijona evrov. Enak prihranek bo dosežen z znižanjem subvencij za bivanje študentov pri zasebnikih. Nazadnje omenimo še, da se bo podaljšal čas trajanja raziskovalnih projektov, novi razpisi zanje pa se bodo objavljali v manjših zneskih.

Nadaljujemo z univerzitetnim komentarjem. Globoko v jedru razprave smo že, zato se na tem mestu vrnimo k študentom. Po pravkar povedanem je jasno, da jim je nujno pristriči peruti, torej uvesti ali zvišati šolnine, da bodo svoj privilegij sploh razumeli. Zgoraj smo že na hitro povedali, da vsaka izobrazba nekaj stane. A če imamo pred očmi dejstvo, da je to investicija v lastno prihodnost in da si z njo močno izboljšamo življenjski standard, pridemo do zaključka, da stane skoraj toliko kot nič. Poleg tega moramo upoštevati, da so ponekod šolnine še dosti višje. Torej je vsak argument v nasprotni smeri resnično nezadosten.

Prehajamo k zaključku komentarja. Od nas se pričakuje povzetek zapisanega. Povedano bi lahko povzeli še ničkolikokrat, pa se nekaterih še ne bi prijelo. Zato nam ne preostane drugega, kot da na koncu napotimo na varčevanje. Prej kot začnemo varčevati, prej bomo brez vsega. In ko bomo brez vsega, bomo svobodni. Torej varčujmo - izgubiti nimamo tako ničesar razen naših verig!

Disclaimer: Vsa stališča avtorja so njegova osebna in ne odražajo nujno mnenj vladajočega razreda. In slovenske vlade. In uredništva.

Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj: Pomladanska napoved gospodarskih gibanj 2012. V letu 2011 se je okrevanje gospodarske aktivnosti prekinilo. Ključne predpostavke gospodarske napovedi so poslabšane razmere v mednarodnem okolju in začetek fiskalne konsolidacije v Sloveniji. Pričakujemo, da se bo zniževanje bruto domačega proizvoda, ki smo ga beležili že lani, v letu 2012 poglobilo, padec aktivnosti bo 0,9-odstoten. Znižanje gospodarske aktivnosti bo poslabšalo razmere na trgu dela, povprečno število brezposelnih se bo letos približalo 119 tisočim. Gospodarska aktivnost bo v letih 2013 in 2014 postopoma naraščala, razmere na trgu dela pa se bodo še poslabšale. Negotovost glede napovedi ključnih agregatov iz Pomladanske napovedi ostaja velika.

S študenti je bil solidaren Blaž.