Veteran ljubljanske DJ scene, član ekipe Good Foot, ena dveh trenutno vodečih glav založbe rx:tx, glasbeni novinar, promotor in še marsikaj drugega, Dj Borka, je končno zaplodil svoj prvi plošček. Mala plošča „What Sticks“ je svoj uradni izid doživela v soboto, ko je v Galo halo Borka poleg dveh domačih soborcev, Bakta in Freeversa, na svoj „rilis parti“ pripeljal še hrvaškega kolega Josipa Klobučarja, ki je zakrivil remix kompozicije „Stringy Thingy“, ter „brightonskega beat fanatika“ Ambassadeursa.

Dogodek je v mikavnem, počasnem, a še kako uvodno primernem tempu otvoril Borkin večni sopotnik, Dj Bakto, za njim pa je na oder prikorakal prvi mednarodni gost večera – Josip Klobučar. V nič kaj prepričljivem, zaspanem in precej linearnem setu se je Klobučar opotekal okrog glitch hopa, ki mu je dodajal primesi future duba, atmosferske geekovske elektronike ter hiphopa, zavrtenega na okrog 80 bpmov hitrosti. Ob dolgočasnemu „cijazenju“ publika bolj kot ne ni vedela, kaj naj počne s seboj, ob njegovi mestoma sanjavi, klavstrofobični in zvočno prenasičeni, a dubstepu izogibajoči godbi pa so malce pomigali le ob živahnejšem koncu nastopa. Vmes je Klobučar gnetel po vokalih Snoop Dogga in Ghostface Killaha, inštrumentarijah starošolskih Cypress Hillov in se vestno vračal v artfag artizem morečih zvokov s preveliko dozo vseprisotnih basov.

Okrog poldruge jutranje, ko se je v Gali hali že nabralo kakih 150 obiskovalcev, je vajeti v svoje roke prevzel glavni gost večera, čudežni brightonski deček Ambassadeurs, ki je zaslovel s hitičem „M.O.P.E.“, še preden je za založbo „Jalapeno“ izdal svojo prvo malo ploščo. Ambassadeurs je bil sicer glasbeno bolj razbohoten in razkošen, uprizoril je razgledano žanrsko odisejado, bazirano na močnih bobnih, a so to tudi edine pozitivne strani njegovega katastrofalnega seta. Basi so znova najedajoče hreščali iz zvočnikov, glasba je bila bolj razigrana, s tem pa tudi publika. Ambassadeurs je morda res dober producent, a nikakor ni dober DJ. Tehnično in izvedbeno je mejil na katastrofo, konstantno je imel problem z nivoji, vrtel je ogromno lastnega neizdanega materiala, ki je očitno še daleč od dokončane produkcije, tako da so vseprisotni zvoki frčali po ozvočenju Gale hale, basi pa so še naprej hrumeli brez najmanjšega občutka za ušesa poslušalcev.

Morečo izkušnjo pa je petnajst do treh prekinil junak, zaradi katerega se je večer sploh zgodil, Dj Borka. Nemudoma je zvok postal dober, širok, odvečni basi so izginili, publika je plesala, Borka pa je suvereno in na tehnično visokem nivoju odvrtel svoj set. Začel je z estetsko zelo „dillovsko“ zvenečim hiphopom, kjer je vrtel večinoma novejšo rapersko produkcijo, kot recimo Jayliba, Generala Wooja, Madliba ter malenkost starejšega hiphopa, recimo A Tribe Called Quest ali Busto Rhymesa, nato pa je začel potovati iz hiphopa v širša glasbena obzorja beatovske godbe. V dinamičnem, hitro izmenjujočem in očitno precej dobro osmišljenem miksu smo ob levopolnem vokalnem in inštrumentalnem hiphopu slišali precej glasbe, bazirane na ženskih vokalih ter prvake sodobne beatovske elektronike, kot so Dorian Concept, Flying Lotus, Free The Robots, Souleance in drugi. Proti koncu smo slišali še nekaj diskoidnega nu jazza, za sam finiš pa končno še ščepec kompozicij z njegovega ep-ja „What Sticks“, ki ga je predstavljal skozi odlično umeščeno vizualno kuliso genialnega VJ-a FŠK-a.

Josip Klobučar in Ambassadeurs lahko s svojima premočrtnima, zaspanima, z basi pretiravajočima, snobovsko geekovskima setoma prihodnjič raje ostaneta doma, saj njun sobotni brezjajčni nastop, kjer se ne morem odločiti, kdo je bil manj zanimiv in najedaški, zlahka zasenči precej slovenskih DJ-ev oz. producentov. Razkošje domače ustvarjalnosti je ta večer Dj Borka prezentiral s svojo tehnično eleganco, glasbeno pestrostjo in širino, lahkotnimi miksi ter navsezadnje tudi z zanimivim EP-jem. Prihodnjič si želimo več poudarka na domačih didžejih.


* Marko Godnjavec