Mario Batelić recenzira povratniški album portugalskih Madredeus. V novi postavi in novi preobleki... * v celoti
Portugalsko zasedbo Madredeus ponavadi povezujejo s fadom, čeprav nam že površno poslušanje njihovega samosvojega izraza pokaže, da je takšno povezovanje le delno upravičeno. Eterično ter mestoma mistično ali sakralno godbo portugalske zasedbe s fadom namreč druži melanholija in »saudade«, specifičen izraz, s katerim v portugalščini imenujejo neizrekljivo hrepenenje, v sami strukturi glasbe ali petja pa ni najti neposredne povezave s fadom.
Ne glede na to zmedo pri predalčkanju, sodijo Madredeus že od ustanovitve konec 80. let prejšnjega stoletja med najvidnejše portugalske glasbenike. K priljubljenosti tudi zunaj meja domovine je nedvomno prispeval Wendersov film »Zgodba iz Lizbone«, za katerega so pripravili soundtrack. Še bolj pa gre mednarodno odmevnost Madredeus pripisati njihovemu izvirnemu glasbenemu izrazu, ki v precejšnji meri sloni na širše prepoznavni evropski srednjeveški glasbi in moderni komorni klasični glasbi z občasnimi odcepi v vzorce tradicionalne portugalske muzike.
Omenjeni koncept morda na papirju zveni izumetničeno, a zasedbi Madredues je uspelo različne vplive spretno združiti v zelo organsko celoto, ki je temeljila na pretanjenem, sugestivnem vokalu pevke Terese Salgueiro ter lepo umerjeni glasbeni spremljavi, temelječi na strunah kitar in godal. Glasba je bila izvedena resno in strogo, vendar pa krasi izraz zasedbe igrivost in lahkotnost.
Žal pa je pevka Teresa Salgueiro zapustila zasedbo leta 2007 in nadaljevala solistično pot. Madredeus, v katerem je od ustanovnih članov ostal le kitarist in skladatelj Pedro Ayres Magalhães, je začel iskati nove poti delovanja. Prvi album brez Salgueirove, »Metafonia«, je pomenil odmik od znanega zvoka, saj so k sodelovanju povabili zasedbo A Banda Cósmica ter vključili številne električne inštrumente, vlogo karizmatične glavne pevke pa sta si zdaj delili kar dve novi pevki. Po dveh podobno posnetih albumih se je skupina odločila za radikalno vrnitev h koreninam. Svojo 25-letnico delovanja so namreč obeležili z albumom prearanžiranih starejših pesmi, ki pa jih zdaj zapoje ena sama pevka Beatriz Nunez.
Slednja ima presenetljivo podobno barvo glasu kot Salgueirova in že ob prvem poslušanju nam razblini vse sume, češ kako bo nekdo lahko ponovil dobro znano Teresino lahkotno in obenem impresivno petje. S samo odločitvijo, da se znova lotijo starih pesmi, je zasedba na nek način novi pevki postavila zahtevno nalogo, po drugi strani pa lahko rečemo, da s starimi pesmimi igra na gotovo zmago, saj bi najbrž hkratna vpeljava novega glasu in novih pesmi pomenil prevelik pritisk tako za pevko kot zasedbo.
Madredeus so po začetnem uspehu dostikrat obtoževali, da snemajo vedno isti album. Ja, res je, začetno navdušenje nad neko zvočno formo zna hitro uplahniti, če v njem ni začutiti sprememb, inovacij. Zasedba se je v nekem obdobju ujela v obrazce glasbenega sloga, ki so ga sami ustvarili, ne da bi ga sproti plemenitila. Dejstvo, da zdaj od njih dobivamo album že znanih pesmi v novih preoblekah, zato sprva ne ponuja navdušujočih spodbud, ki bi nas vabile k poslušanju.
A začetna bojazen se kmalu izkaže za odvečno, saj so stare pesmi z novimi aranžmaji ravno prav posodobljene, da zvenijo sveže, vztrajanje na značilnem bogatem, a zračnem zvoku pa ohranja zanje značilen patos. Album »Essencia« se zato posluša kot odlično pripravljen presek njihovega delovanja z vsemi njihovimi značilnostmi, od melanholije prek eteričnosti in mističnosti do predanega igranja in sugestivnega petja. Komadi so na albumu zloženi zelo dobro in tvorijo smiselno celoto. Tako se »Essencia« pretkano odvija od počasnejših do bolj igrivih pesmi, da bi se sklenila v sakralni temi »Adeus… E Nem Voltei«.
Lepo je torej, za tiste, ki imamo radi stare Madredeus, na albumu »Essencia« znova slišati prenovljene stare pesmi. Tako kot nam zasedba v novo-starih pesmih nudi neproblematično spominjanje na stare čase, nam obenem takorekoč neopazno predstavi novo pevko, ki je dobro zapopadla vokalne finese prejšnje vokalistke. Ostaja pa vprašanje, na katerega odgovor bo najbrž treba počakati vsaj do naslednjega albuma: ali gre le za uspešen poskus reciklaže samih sebe, ali pa bo zasedba z novim glasom dejansko stopila na novo pot?
