Predstavili bomo primer nenavadnega prevzemanja plesnega in glasbenegaega izročila med evropskimi narodi: najprej bomo prisluhnili belgijskemu plesu Jan Smed, kot ga izvaja bruseljska »folk-ravival« skupina z istim imenom. Ta je presenetljivo podoben melodiji, ki se igra ob prekmurskem plesu točak.

Medijska tehnologija nam danes omogoča, da v katerem koli trenutku prisluhnemo glasbi z najbolj oddaljenega konca sveta in jo sprejmemo kot vir svojega glasbenega navdiha. V nasprotju z razmerami v globalni družbi bi pričakovali, da so se glasbene tradicije pred 20. stoletjem razvijale v precejšnji izolaciji, še posebej pri manj številčnih etničnih skupnostih, kot je bila slovenska. A dokazov, ki govorijo v prid veliki odprtosti tukajšnjih krajev za vplive sosednjih, večinoma hegemonih kultur, je veliko. Danes nam bo za zgled služilo slovensko plesno izročilo.

Vsi izvirni plesi, kakršnikoli so že bili, so na Slovenskem zamrli že zgodaj in so jih v 17. stoletju, predvsem pa v 18. in 19. stoletju zamenjali plesi iz nemško govorečih pokrajin. Še največ prvotnih elementov se je ohranilo v najstarejši plasti slovenskega ljudskega izročila, v preostankih nekdanjih obrednih plesov in iger. Vse mlajše plese, večinoma parne, pa smo Slovenci uvozili. K nam so jih prinašali mladi rokodelci, ki so šli na tuje, da so se izurili v svojem poklicu. Tam so se srečali z drugačno, zanje privlačno plesno in glasbeno kulturo, ki so jo po povratku posredovali svojim rojakom.

Eden najpopularnejših plesov pri nas že vse od 18. stoletja naprej – štajeriš - je k nam prišel iz avstrijske Gornje Štajerske; potrkan ples, ki so ga plesali na Gorenjskem, Dolenjskem in Koroškem je varianta avstrijsko-nemškega plesa Neubayrischa; sedmorka ali zibenšrit je bil razširjen po večjem delu Evrope; mazurka, ki so jo v različnih oblikah plesali po vsej Sloveniji, je izvorno poljski ples; za svoj šotiš so si slovenski kmetje izposodili ime pri nemškemu plesu Schottisch; polka, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja začela izpodrivati vse ostale slovenske plese, je nastala na Češkem in še dolgo bi lahko naštevali ...

Primer prevzemanja plesnega izročila med evropskimi narodi, ki ga bomo predstavili danes, je pisec oddaje odkril po naključju in bi ga bilo potrebno še podrobno raziskati. Najprej bomo prisluhnili belgijskemu plesu Jan Smed, kot ga izvaja bruseljska »folk-ravival« skupina z istim imenom. Gre za parni ples z izmenjujočimi poskoki, ki je bil zelo popularen na Saškem in v Turingiji, od tam pa se je razširil po vsej Nemčiji, Flandriji in Nizozemskem.

Presenetljivo je, da se zelo podobno melodijo igra tudi ob prekmurskem plesu točak, pri katerem plesalci prav tako med poskoki izmenjujejo položaj nog – spredaj in zadaj. Ta ples poznajo tudi v Porabju pod imenom Rozinka in ga plešejo na melodijo znane pesmi »Trzinka zgodaj vstala«. Prekmurski točak, ki ga bomo poslušali, je pred nekaj leti posnela Marko banda, naslednica legendarne Beltinške bande Kociper-Baranja. Podobnost med plesoma točak in Jan Smed je najti v prvem delu melodije, medtem ko sta druga dela povsem različna.

Peter Kus

Jan Smed: Jan Smed, 1:58 (izdano na Jan Smed: Airekes, MW Records 1997)

Marko banda: Točak, 0:58 (izdano na Marko banda: No. 1, MCA 1997)