Glasba> Tolpa bumov

SAMO BORIS, lanski maratonec Radia Študent, ki je skupaj z
Dj D-Ezom obredel Slovenijo po dolgem in počez, je končno izdal svoj prvi glasbeni izdelek. In ne, to ni uradni na založbi izdani dolgometražec, temveč je v domačem studiu pri Sašu (bobnarju Cancel), narejena pečenka, ki jo na ulici dobite za borih 800 sit. Na njej najdemo 7 komadov in intro, ki povsem predstavijo Borisov stil... Zanimivo in neuradno...

RADIO ŠTUDENT na sporedu: 9.7.2004
TOLPA BUMOV petek ob 19.00

SAMO BORIS Pasivna oblika glagola biti (nezaloženo, 2004)


Slovenski rap je poleg vse večje medijske eksponiranosti in v zadnjih časih tudi vse večjem številu izdanih plošč, že pred dvema letoma začel delovati tudi izven tipično industrijskih form in norm. Tako je Kosta s svojim ep-jem "Riihlah", začel z izdajo od založbe popolnoma ločenih uličnih napečenk, kamor avtor napeče nekaj svojih komadov, s katerimi se po večini predstavlja "insidersko" raperskemu občinstvu, tovrstni ep pa nemalokrat roma tudi na razne radijske postaje. Zvok tovrstnih izdelkov sicer zelo niha - od nivojsko, zvočno in miksano povsem slabih, skorajda že neposlušljivih izdelkov pa vse do izredno kvalitetnih, zvočno dovršenih snimk, ki bi lahko z lahkoto prestopili mejo založniško izdanih in nezaloženih izdelkov. V kolikor po uspešnosti in kvaliteti do sedaj lahko izločimo predvsem Valterapov "Nekitakegakuvalterap" in morda še Kostin "Riihlah", potem se jima več kot uspešno pridružuje še novoizdani ep ljubljanskega Samo Borisa, lanskega klubskega maratonca Radia Študent in po mnenju mnogih enega najbolj politično nekorektnih in kompleksnih raperjev pri nas.

Ep "Pasivna oblika glagola biti" poleg intra, na katerem slučajni izprašanci ugotavljajo identiteto Borisa, vsebuje še 7 bolj ali manj znanih štiklov. Veliki hit ljubljanskih in slovenskih antiglobalistov, pesem "Mamo" pravzprav pove veliko o temah, ki se jih avtor loteva. Medijska manipulacija, potrošništvo in položaj človeka v družbi, so teme, katerih se loteva v večini svojih tekstov, prinaša pa nam jih v zelo dovršenih in premišljenih rimah. Še več, Boris za razliko od večine ostalih, na svoje tarče renči tako, da na njih mnogokrat pokaže s prstom, direktno in imensko. Večina raperjev se od točnih imen in dogodkov raje distancira in tako skrbi za medijsko korist svoje riti, za razliko od njih pa Boris brezkompromisno napada politične veljake in stranke katerim le-te pripadajo. Zaprepaden nad današnjo medijsko sliko, ki manipulira z veliko svetovno množico, se tako loteva vseh glavnih protagonistov potrošniškega sveta - velikih monopolnih firm, političnih strank in vseh drugih megakorporacij, ki imajo v rokah večino moči in upravljajo z današnjim svetom. Je nekakšna protiteza veliki večini ostalih raperjev, ki celo javno in vidno koketirajo s politiko ter monopolnim svetom in to za denar. Odmaknjen od tipičnih reperskih stereotipov in cekinov, ki jih sanja ali premore današnja raperska mladež oblečena v bahaška oblačila, pa mnogokrat preseneti tudi s svojo duhovitostjo. Svoj vse boljši flow pa skupaj s premišljenimi in družbeno zavednimi teksti ter beati, za večino katerih je poskrbel sam, artikulira v zelo razločno rapanje. Kolikor pa so njegove besede močne in na mestu, pa ima tudi "Pasivna oblika glagola biti" svojo slabo stran. Izdelek, ki ne premore mnogo več kot pol ure glasbe se tekstualno namreč v skoraj vseh komadih zapleta v pasti in probleme sodobne družbe, globalizacije, NATA in ostale, recimo jim protiglobalistične norme, kar pa prinaša precejšnjo monotonost. Ob podobni vokalni interpretaciji ter sicer precej dobrimi, a hkrati tudi precej podobnimi beati, se ta monotonost pozna še toliko bolj in kar ne predstavljam si kako bi vse skupaj izzvenelo, če bi ep prerasel v recimo polno uro dolg izdelek. No, vsej monotonosti navkljub je prvenec, ki ga lahko naročite na samoboris@hotmail.com, postregel z zelo premišljenimi teksti, kakršnih v slovenskem rapu vsekakor manjka.

Dolgo pričakovani lično dodelan ulični ep je vsekakor presenetil še največje skeptike, ki v avtorju nikoli niso prepoznali kakšnega posebnega potenciala, a jim je s sicer zelo agresivno tekstualno podobo, ki je morda za poslušalca na nek način morda celo preveč vsiljujoča, dokazal ravno nasprotno. V dokaz njegovi kredibilnosti pa vam ponujamo v posluh naslednje "cukrčke" - "Uvod", "Mamo", "Ruki", "Zavračam", "In si mislm", Vsake tok časa", "Radiu prijazno" ter ""Umetnost"". Po vsem slišanem pa čakamo na njegov uradni prvenec.