Glasba> Tolpa bumov

Ms. Fontaine o sebi pove: »Brigitte je nora«. Res, Brigitte Fontaine je svoja, atipična, edinstvena. Po več kot treh desetletjih njene letih prisotnosti na sceni lahko rečemo, da je več kot definitivno tudi »glasbena kraljica« svoje sorte. Bila je in ostaja ekstravagantna. Celoten album »Rue Saint Louis en l'île« nam razkrije še več kot to: Brigitte je morda celo zelo zaskrbljena in na trenutke obupana ženska, ki počasi vstopa v pozno obdobje svojega življenja. A ravno v tej krhkosti, ki jo odlično reflektira njen glas, leži iskreni šarm Brigitte Fontaine.




Po več kot treh desetletjih letih prisotnosti na sceni je Brigitte Fontaine več kot definitivno »glasbena kraljica« svoje sorte. Toliko časa je že naokoli, da se zdi, da z lahkoto transcendira omejenost časovne dimenzije. Od nekdaj je bila njena glasba raznovrstna in zelo eklektična. Gibala se je v razponu od tradicionalističnega orkestriranega popa s francoskim pridihom, do sodelovanja s kakšnimi Art Ensemble of Chicago. K temu lahko prištejemo še zgodnje acapella posnetke, ob koncu sedemdesetih pa tudi izlete v psihadelične eksperimente, podkrepljene z zvoki Moog sintesajzerjev. Vendar pa je kljub izjemni širini horizontov, ki jih je zaobjela, ostala podstat glasbe Brigitte Fontaine vedno prepoznavna.

Potem ko je na prejšnjem albumu »Kekeland« zbrala dober del smetane današnje progresivne rockovske glasbe (spomnimo se nekaterih: Jim O'Rourke, Sonic Youth, Dave Pajo), pa se je z novim albumom Brigitte znova nekoliko zaprla. »Rue Saint Louis en l'île« je tudi nekoliko bolj »klasičen« glasbeni izdelek v primerjavi s predhodnim izletom v Kekeland. Brigitte ga je poimenovala po slavni pariški ulici, v kateri tudi sama prebiva. Tako glasba, kot besedila, ki nam jih predstavi na svojem novem albumu, dodajo svoje k vtisu, da Brigitte Fontaine ne pozna delitve na »velike« in »male« teme: tako je tudi majhno, diskretno, nekoliko boemsko in celo povprečno meščansko življenje del sveta, ki nam ga predoči v svojih čustveno bogatih besedilih. Že naslovna skladba žari v natančnem, a hkrati poetično polnem opisovanju življenja in vtisov, ki jih Brigitte zbira v mikrokozmosu svojega velemestnega vsakdana. A ti opisi ostajajo globoko intimni, kajti iz Brigitte izbruhne tudi zasičenost s taistim svetom, ko sama pri sebi ozmerja turistični plebs, ki ga je prisiljena srečevati takrat, ko bi bila raje sama s seboj. Brigitte je za glasbeno osnovo tega komada vzela Astora Piazzolo, zato ne čudi, da jo tu s svojim elektrificiranim tangom pospremijo Gotan Project.

Še vedno je tu dramatičen Brigittein vokal, ki je šansonjerskemu petju odprl čisto nove dimenzije, in katerega raznobarvnost in čustvena nabitost sta znova neprekosljiva. Večino glasbe je tudi tokrat prispeval dolgoletni partner Brigitte Fontaine, Areski, s katerim v duetu zapojeta skladbo »Le voile à l'école«. Še eno vznemirljivo sodelovanje srečamo v skladbi »Le nougat«, kjer se Brigitte na vokalih pridružita brata Mustapha in Hakim Amokrane, člana zdaj mirujoče, sicer pa famozne touluške sedmerice Zebda.

Brigitte je bila in ostaja ekstravagantna. Četudi je svoj pobriti puščavski »look« s prejšnjega albuma zamenjala za nekoliko nagajivega dekliškega, s čopki in nasmeškom. Morda je ravno v tem odgovor na vprašanje, kako je možno, da se je glasbenica, ki se dokaj trdno oklepa mainstreamovske glasbene govorice, še najbolj berljive v dokaj predvidljivih aranžmajih, znašla in obdržala v alternativi?

V skladbi »Folie« Ms. Fontaine o sebi zapoje: »Brigitte je nora«. Res, Brigitte je svoja, atipična, edinstvena, kar neupadljivost glasbene spremljave po svoje še poudari. Celoten album »Rue Saint Louis en l'île« nam razkrije še več kot to: Brigitte je morda celo zelo zaskrbljena in na trenutke obupana ženska, ki počasi vstopa v pozno obdobje svojega življenja. A ravno v tej krhkosti, ki jo odlično reflektira njen glas, leži iskreni šarm Brigitte Fontaine. Ravno v tej enkratni interpretaciji, življenju, ki ga Brigitte vdihne v svoje pesmi, leži bogastvo njenih življenjskih in glasbenih izkušenj, iz katerih se lahko učimo o tem, kako biti in ostati svoja. Res, biti in ostati svoja skozi celo življenje, navkljub premnogim srečevanjem z demoni obupa in dvomov v svoje početje, je bogastvo, ki nas lahko oplemeniti v najglobjih temeljih našega bistva. Takšna je Brigitte, takšni sta bili Edith Piaf in Simone de Beauvoir, ki se jima Brigitte pokloni na tem albumu.

Zato, Brigitte: hvala ti za vse to, kar si.





Poslušali bomo izbor skladb z albuma, naslovi pa so sledeči:

1. Betty Boop en Aôut
2. Sous 200 Watts
3. Rue Saint Louis en l'île
4. La veuve Clicquot
5. Fréhel
6. Le voile à l'école
7. La chanson de Simone
8. Le nougat
9. Et caetera
10. Eloge de l'hiver
11. Folie
12. L'Homme à la Moto